Film, kjer stil prevlada nad vsebino, ponavadi ne pomeni dobro novico, toda znotraj žanra filmskih akcij je ta pristop včasih bolj koristen ali celo priporočljiv. Dober primer sta recimo akcijski klasiki The Raid: Redemption in The Raid 2; dva vsebinsko preprosta filma, ki pa se ob pomoči vznemirljive akcije, hitrega tempa in vizualne izpiljenosti dvigneta na višjo raven in postaneta ultimativni akcijski klasiki. The Furious, kitajski (in angleško govoreči) akcijski triler, bo verjetno doletela ista usoda, saj se prav tako ponaša s sila nezapleteno premiso; Wang Wei (Xie Miao) je nem vdovec, kateremu trgovci z ljudmi ugrabijo hčerko Rainy, zato se ob pomoči policista Navina (Joe Taslim) odloči za maščevanje, ki seveda vključuje ogromno pretepanja, akrobatskega poskakovanja in (predvsem) lomljenja kosti. Kot je bilo že omenjeno; The Furious je sila preprost film, ki pa ponuja dve uri vrhunske akcijske zabave, o kateri lahko večmilijonske hollywoodske produkcije zgolj sanjajo. Film kakopak najbolj zasije v vrhunsko skoreografiranih in udarnih akcijskih prizorih, ki dobro lovijo ravnotežje med realističnim in risankastim, navkljub pogostim absurdnostim pa to gledalca ne bo prav nič zmotilo, saj je tempo zgodbe preveč razigran, da bi pomislili na njeno predvidljivost in formulaičnost. K dobremu vzdušju prispevata tudi odlična atmosfera, ki s plani umazanih notranjih prostorov in neonskih luči posnema estetiko neo-noir kriminalk ter fenomenalno izbrana glasba, ki še dodatno podkrepi razburljivost prizorov. Film bi si sicer lahko privoščil nekoliko manj razvlečenosti (še posebej v zaključnem spopadu, ki traja skoraj pol ure), toda The Furious vse svoje pomanjkljivosti odpravi z nonstop akcijsko ekstravaganco, ki požre večino čezlužniških akcionerjev za zajtrk. Akcija na visokem nivoju.

Sodelovanje med nemškim režiserjem Uwe Bollom in ameriškim igralcem Arniejem Hammerjem se zdi smiselno; oba sta namreč izločena iz hollywoodskega in globalnega filmskega zeitgeista, večinoma po lastni krivdi. Boll je zaradi svojih pogosto negledljivih eksplotacij označen za enega najslabših filmarjev vseh časov, Hammerjevo nekdaj zelo sijočo igralsko kariero pa so pokopale obtožbe o zlorabah svojih partnerk in razkritja njegovih – milo rečeno – čudaških spolnih fetišev. Lahko špekuliramo, da se tako Boll kot Hammer vidita kot žrtvi t.i. kulture brisanja s strani “buditeljske” in liberalno usmerjene filmske industrije, kar pojasni, zakaj sta posnela film kot je Citizen Vigilante. Osrednji lik akcijskega trilerja je namreč ameriški podjetnik Sanders, ki želi zaustaviti porast nasilja, posilstev in drugih kriminalnih dejanj s strani nedokumentiranih migrantov, zato krene na odpadniških pohod z namenom, da bi bilo pravici zadoščeno. Citizen Vigilante je bil ob izidu deležen obtožb o propagiranju islamofobije, protibegunske retorike in rasizma, kar popolnoma drži, saj film zavzame jasno stališče, da so glavni vir posilstev in nasilja tujci iz tretjih držah (še posebej Afrike), žrtve pa lahko zaščiti zgolj belopolti odrešenik. Zdi se, da takšen film v trenutni družbeni klimi deluje kot nevarna propaganda, vendar pa je Citizen Vigilante tako amaterski, šlampast in negledljiv film, da ga verjetno niti najbolj goreči rasisti in skrajnodesničarski aktivisti ne bodo jemali resno. Zgodba je nekoherentna in dolgočasna, liki že kar groteskno papirnati, Hammer ne igra, ampak zgolj zdolgočaseno hodi skozi film, o obupno zrežiranih akcijskih sekvencah pa ne bomo izgubljali besed. Ali je Citizen Vigilante dokaz, da je Boll rasist? Ne. Boll je prej nedorasel in neodgovoren mulc, ki je pričujoči film posnel zgolj zato, da bi provociral hollywoodsko “buditeljsko” mašinerijo. Vprašanje je zgolj, komu v Hollywoodu bo za takšen zmazek sploh mar.