Narediti moderno predelavo kultne akcijske uspešnice Road House iz leta 1989, v kateri je pokojni Patrick Swayze odigral vlogo varnostnika obcestnega bara, ki se zoperstavi lokalnemu pohlepnemu podjetniku, se morebiti zdi blasfemično dejanje, vendar pa so se časi med letoma 1989 in 2024 tako močno spremenili, da ne škodi, če se zgodba originala nadgradi na načine, ki so bližje modernemu občinstvu. Toda najnovejša predelava, ki jo je režiral Doug Liman, je film, kateremu iskanje identitete predstavlja hudo težavo; po eni strani bi rad bil poklon očarljivo klišejskim in melodramatičnim akcijskim filmom iz 80. in 90. let, po drugi strani pa nikoli docela ne posvoji svojo zafrkantsko naravo in se jemlje preveč resno, da bi na gledalcu lahko pustil zadovoljiv vtis. Najnovejši Road House sicer ni slab film, pravzaprav bi lahko označili za neškodljivo in kratkočasno razvedrilo, toda vseeno se zdi, da bi od ekipe, ki je bila vključena v nastajanje filma, pričakovali mnogo več truda in domiselnosti. Glavni igralec Jake Gyllenhaal je sicer spodobna zamenjava za Swayzija, saj se v vlogi stoičnega, tramvatiziranega in hladnokrvnega varnostnika več kot očitno zabava, film v prvi polovici očara z dobrim smislom za humor in obudi duh akcijskih komedij iz neobremenjenih 80. in 90. let, osvežujoče pa je tudi to, da predelava zamenja lokacijo in se iz Missourija preseli na sončno Florido. Toda vse te prednosti ne morejo rešiti filma pred padcem v generično povprečnost, kjer je zgodba izredno plitka, večina likov že kar komično nerazvitih (lik zlikovca, ki ga igra irski rokoborec Conor McGregor je zreduciran na burkaško poziranje pred kamero) in akcijske prizore kvari pretirano zatekanje k cenenim posebnim učinkom, ki so še posebej obupni v zaključnem spopadu. Road House je tako film, najbolj primeren za tiste trenutke, ko resnično ne veste, kako bi ubili dolgčas, za kaj več pa ostanite pri izvirniku.

“Obstaja ogromno zgodb o pogumnih vitezih, ki rešijo damo iz težav. To ni takšne vrste zgodba,” so besede, s katerimi gledalec vstopi v domišljijski sveta fantazijske avanture Damsel, ki več kot očitno želi obrniti na glavo vse znane klišeje o pravljicah, še posebej njihove nekoliko zastarele poglede na družbene vloge moških in žensk. Ta pristop je v sedmi umetnosti sicer dobrodošel, vendar je v današnji dobi kozmetičnega zahodnjaškega kvazifeminizma, ki je prizadevanja za enakost med spoloma nadomestil z aroganco in osladnim pokroviteljskim odnosom do žensk, izpljunil mnogo več slabih kot dobrih filmov. Celovečerec režiserja Juana Carlosa Fresnadilla vsaj na prvi pogled krene po tej poti; glavna junakinja filma je Elodie, ki mora v želji, da bi njena družina ostala finančno preskrbljena, stopiti v zakon s čednim princem Henryjem in vsaj na začetku se med dvojico razvije prijateljski odnos, toda kmalu se izkaže, da Elodie v resnici nikoli ne bo postala princesa, saj je mišljena kot žrtveno jagnje velikanskemu zmaju, ki živi v jami pod najvišjo goro v deželi. Kot je že bilo omenjeno, Damsel na prvi pogled deluje kot še en v vrsti novodobnih “feminističnih” filmov tipa Barbie in Captain Marvel, ki gledalca utrujajo s plitkimi družbenimi komentarji ter ignorantskim razumevanjem odnosov med moškimi in ženskami, toda Fresnadillov film se tem pastem presenetljivo dobro izogne; že Elodie, ki jo odlično odigra Mille Bobby Brown, je predstavljen kot všečen in šarmanten lik, ki odraža tako pogum in samozavest kot tudi ranljivost in negotovost. Ravno zato je njena preobrazba iz naivne princese v drzno bojevnico toliko bolj prepričljiva, saj jo film ne idealizira do skrajne osladnosti, pa četudi do nje venomer ohranja izrazito pozitiven odnos. Film preseneti tudi s tehničnega vidika, saj je vizualno spektakularen, napolnjen z vznemirljivimi akcijskimi prizori ter presenetljivo visoko mero brutalnega nasilja. Slabosti filma se kažejo predvsem v njegovi močni razvlečenosti, dolgočasnih stranskih likih ter okornih dialogih, glede na to, da se film roga konvencijam pravljic, pa je njegova zgodba dokaj predvidljiva in šablonska. Damsel je kratkočasen spektakel, ki gledalcu najverjetneje ne bo ostal v trajnem spominu, vendar pa je povsem neškodljivo razvedrilo.