Akcijska romantična komedija The Fall Guy, ki združi dve najbolj vroči igralski imeni lanskoletnega filmskega fenomena Barbenheimmer Ryana Goslinga in Emily Blunt, ima na prvi pogled srce na pravem mestu. Film namreč daje vtis prikupnega poklona poklicu, ki je v filmski industriji pogosto krivično spregledan in sicer je govora o napornem delu kaskaderjev, ki vsakodnevno tvegajo lastna življenja, da bi gledalcem dostavili dve uri neobremenjene zabave v kinu, katero predstavlja tudi pričujoči film. V ospredju zgodbe je Colt Seavers (Gosling), nekdanji filmski kaskader, ki se po hudi nesreči na snemanju zateče v osamo in preživlja z mizernimi deli, dokler ga na pomoč ne pokliče njegovo nekdanje dekle Jody (Blunt), ki snema svoj prvi celovečerec in potrebuje izkušenega kaskaderja, hkrati pa nekoga, ki bi poiskal pogrešano zvezdo njenega filma. Zdi se, da ima film vse karte na pravem mestu; režiral ga je David Leitch, ki je že večkrat dokazal, da je mojster prepletanja akcije in komedije, tako Gosling kot Bluntova sta karizmatični igralski imeni, gledalci pa s(m)o na vsake toliko časa zasluženi videti sproščen blockbuster. In The Fall Guy je ravno to; sproščen blockbuster, primeren zgolj za hiter odklop možganov, kar pa s seboj prinese cel kup problemov, zaradi katerih film venomer pada v morje pustega povprečja. Z vidika akcije je film morebiti res vznemerljiv in spektakularen, toda ko mora razviti zanimivo zgodbo in like, pa pogrne na celi črti, saj ne prvemu ne drugemu ne namenja veliko pozornosti. Romanca med Goslingom in Bluntom je medla in brez prave iskrice, kar je posledica tega, se mora film za ohranitev gledalčeve pozornosti v okvirni zaplet stlačiti generično in sila predvidljivo akcijsko pustolovščino. Povrhu tega pa je film izredno razvlečen in na več mestih dolgočasen, še posebej, ko najde trenutke za romantične prizore, ki pa – kot že rečeno – ne funkcionirajo. The Fall Guy ima nekaj svetlih trenutkov in je za enkratni ogled neškodljiv, hkrati pa je definicija t.i. belega šuma oz. filma, ki se predvaja v ozadju ko počnete kakšne bolj koristne stvari.

Monkey Man, režijski prvenec priljubljenega britanskega igralca indijskih korenin Deva Patela (za film je napisal tudi scenarij, kjer mu je na pomoč priskočil celo Jordan Peele in odigral glavno vlogo), je film, za katerega se čuti, da je bil narejen z ogromno ljubezni, truda in zagnanosti, po čemer bi se lahko zgledoval marsikateri čezlužni filmski ustvarjalec. To je film, ki namerava preseči žanrske okvirje in ustvariti nekaj, kar bo gledalca hkrati zabavalo kot tudi čustveno dotaknilo. Nasilni akcijski triler, ki ne skopari z brutalnostjo in prelivanjem krvi, je v osnovi precej klasična zgodba o maščevanju; osrednji neimenovani lik je mladenič, ki je bil kot otrok priča brutalnemu umoru matere in masakru v rodni vasi, sedaj pa se preživlja kot zamaskirani udeleženec ilegalnih rokoborskih tekem, hkrati pa skuša izslediti sodelavce psihopatskega verskega guruja, ki je odredil napad na njegovo vas. Kot je moč razbrati, ima Monkey Man dokaj predvidljivo zgodbo, toda Patel ji kljub temu uspe dodati dovolj unikatnosti, da ne izpade kot zgolj indijska različica uspešnice John Wick; dovolj je že to, da je zgodba umeščena v indijsko metropolo, ki s svojimi ozkimi uličicami, neonskimi lučmi in kontrastnimi barvami priča izvrstno vzdušje, akcijski prizori so brutalno vznemirljivi (četudi bo nekatere gledalce zmotila preveč tresoča kamera iz prve roke), odlična glasba in zavzeta Patelova igra, ki prepriča tako na fizični kot čustveni ravni pa poskrbijo, da Monkey Man ne izpade kot še en pozabljiv akcijski film brez duše. To mu tudi bolj ali manj uspe, četudi ne brez začetniških napak; Patel namreč preveč časa nameni flashbackom iz otroštva glavnega lika, ki v osnovi ponavljajo eno in isto poanto, nekateri artistični vložki pa izpadejo rahlo prisiljeno in razvlečeno, še posebej zato, ker so zaradi njih zanemarjeni bolj pomembni deli filma kot je osrednji zlikovec, ki ostane zelo enodimenzionalen in dolgočasen. Pohvalno je, da si je Patel za svoj režijski prvenec izbral zahteven žanr akcijskega trilerja in dokazal, da ta lahko postreže z idealno kombinacijo mišic in možganov, toda prostora za izbojšave kakopak ostajajo. Monkey Man je navkljub temu vznemirljiv pretepaški film, ki povečini udari tam, kamor je potrebno.