Jasno je, kakšna je “zmagovalna” formula filmov iz akcijske franšize The Expendables; na kup zbereš ikone iz zlate dobe starošolskih akcijskih spektaklov (Sylvester Stallone, Jason Statham, Arnold Schwarzenegger, Bruce Willis, Jean-Claude Van Damme, Chuck Norris, Wesley Snipes, Mel Gibson, Dolph Lundgren itd.) in to je praktično vse, kar potrebuješ. Zgodba ni pomembna, žanrski klišejski skoraj obvezni in dokler je tempo hiter in akcija na zadovoljivem nivoju, se takšnih filmom oprosti še toliko zdrsov. A kaj se zgodi, ko gledalec ob akcijskih prizorih zeha in gleda na uro? Zgodi se polomija, neumno imenovana Expend4bles; slabi dve uri (pre)dolga, utrujena, sterilna in dolgočasna zmeda od filma, ki služi kot učna lekcija, zakaj mora obravnavana franšiza zapreti svoja vrata. Od akcijskih ikon ostaneta zgolj Stallone, ki je večino filma odsoten ter Statham, ki je tudi s svojo energično predstavo še daleč najboljši del tega zmazka, namesto zgoraj omenjenih velikanov pa nam film servira Megan Fox, lesenega Curtisa “50 Cent” Jacksona in karikaturnega Andyja Garcio, ki je v svojo vlogo vložil minimalno truda. Že to, da je nekdo čez lužo resno mislil, da lahko gledalcem proda kozmetično Foxovo kot akcijsko zvezdnico, je močan indikator, da so se pričujočega filma lotili ljudje, ki več kot očitno nimajo pojma, kako ustvariti gledljiv akcijskih spektakel. Expend4bles je dobesedno mrtvilo od filma; ne samo, da so igralske predstave povečini porazne in da film ne premore niti kančka starošolskega ironičnega šarma predhodnikov, izdelek pogrne tudi na ravni akcije, ki je dolgočasna, nevzdušna in ponavljajoča, lokacije neatraktivne in puste (večina filma se odvije na ladji), v oči pa še posebej bodejo naravnost katastrofalni posebni učinki, ki že tako slabemu filmu dajejo vtis zmazkov, ki jih po hitrem postopku spacajo v studiu Asylum. Končni rezultat je filmski ekvivalent bolnega pacienta, ki ga nekdo želi na vsak ohranjati pri življenju, čeprav bi bilo tako zanj kot vse okoli njega bolje, da krene v večna lovišča.

Robert Rodriguez je na začetku svoje kariere v prvi polovici 90. let veljal za filmskega ustvarjalca, ki je briljantno združil domiselnost in ekonomičnost ter dokazal, da je moč z malo denarja ustvariti kultne klasike kot sta bila akcijska tobogana El Mariachi in From Dusk Till Dawn ter kronično podcenjena grozljivka The Faculty. Dandanes je žal Rodriguez samo še bleda senca tega, kar je bil; iz inovativnega in drznega filmskega avtorja se je spremenil v dostavljalca hitropotrošne zabave, ki skuša upravičiti svoj obstoj s samoreferenčnim zavedanjem, da je cenena, klišejska in plitka. Nekateri njegovi prejšnji projekti so ta pristop znali dobro izkoristiti (Planet Terror in Machette), večina pa jih je obtičala nekje med dolgočasjem in kreativno lenobo. Mednje spada tudi njegov zadnji celovečerec Hypnotic, ki bi ga najbolj preprosto opisali kot Rodriguezov poskus imitacije filmov Christopherja Nolana, saj postreže z visokoletečim konceptom; policijski detektiv Danny Rourke (vidno zdolgočaseni Ben Affleck) preboleva skrivnostno izginotje svoje hčerke, hkrati pa naleti na velikansko zaroto, v katero je vpleten skrivni vladni program, katerega udeleženci imajo sposobnosti hitrega prevzema nadzora nad človekovim umom. Če se okvirni zaplet zdi klišejski, je to predvsem zato, ker tudi v resnici je; Rodriguez skuša svojo prekaljenost v šund filmih B-produkcije združiti z grandioznostjo in filozofsko ambicijo Nolanovih spektaklov, vendar pa pri tem pogrne na celi črti. Hypnotic je pust, dolgočasen, nedodelan, nedoživeto odigran in navkljub dolžini slabe ure in pol močno razvlečen film, ki večino časa ironično funkcionira kot da bi ga režiral in spisal program umetne inteligence, ne pa filmar s tolikšno kilometrino kot je Rodriguez. Poleg že omenjene slabe igre, površinsko razdelenega koncepta in nasploh dolgočasnega dogajanja film pogori tudi pri akcijskih prizorih, katere Rodriguez običajno dobro obvlada, tu pa izpadejo kot upokojenska reciklaža filmov o Jamesu Bondu, seveda brez šarma in energije. Hypnotic ni samo daleč najslabši film v Rodriguezovi karieri, ampak na samem vrhu najslabših filmov letošnjega leta.