Quicksand (2023)

Rating: 5 out of 10.

Pustolovski triler Quicksand skuša biti za živi pesek tisto, kar sta bili za morje in gozd filmski klasiki Jaws in The Blair Witch Project. In ta pristop niti ni slab; obtičati sredi živega peska in počasi čakati na svojo gotovo smrt je vsekakor zastrašujoča situacija, ki človeka sili v neusmiljen boj za preživetje, ki pa se lahko izkaže za že vnaprej izgubljeno bitko. In za glavna junaka pričujočega filma se zdi, da sta vse bitke že izgubila; mož in žena se tik pred ločitvijo odločita kreniti v Kolumbijo, kjer je ona – po poklicu zdravnica – izbrala za govor na zdravstveni konferenci, on pa ji sledi v upanju, da bi lahko popravila njun propadel odnos. Med čakanjem na konferenco se zakonca odpravita na krajši pohod skozi bližnji deževni gozd, kjer pa postaneta tarči roparja in na begu pred njim obtičila v blatni kopeli živega peska. Nihče ne ve, kje se nahajata, povrhu tega pa ju ogrožajo mravlje in velikanska kača, ki skuša braniti svoje gnezdo blizu peska. Quicksand z uporabo živega peska metaforično cilja na utapljajoče se razmerje glavnih junakov, kar se zdi posrečena domislica, vendar pa je žal okoli nje ustvarjen precej dolgočasen, razvlečen in pust film. Glavna junaka, ki ju sicer spodobno odigrata Carolina Gaitan in Allan Hawco, nista pretirano zanimiva in všečna, njuni razlogi za propad zakon, katerim se režiser Andres Beltran presenetljivo veliko posveča, pa film, ki bi moral biti poln suspenza, nehote odvrže v vode melodramatične moralke, ki je hkrati obupno predvidljiva in površinska. Film sicer premore vzdušno atmosfero, že omenjene spodobne igralce in nekaj pogojno napetih prizorov, vendar nažalost je to tudi vse; omejena lokacija niti približno ni maksimalno izkoriščena, namesto napetosti pa je gledalec pogosto podvržen zehanju in gledanju na uro. Quicksand ni slab, ni pa tudi dober film; je generično gledljivo zapravljanje časa, kaj več od tega pa ne.

Indiana Jones and the Dial of Destiny (2023)

Rating: 4 out of 10.

Franšiza filmov o slavnem arheologu Indiani Jonesu, ki ga je ikonično upodobil Harrison Ford, je za zgodovino sedme umetnosti še kako pomembna, saj ni zgolj prevetrila, ampak tudi na novo definirala žanr pustolovskega filma. Velike zasluge za to ima – poleg Forda – tudi Steven Spielberg, ki je s svojo večno otroško domišljijo in prikupno sentimentalno navihanostjo uspel Jonesovim avanturam dodati idealno kombinacijo akcije, humorja in dramatičnih trenutkov. In odsotnost Spielbergove čarobne roke se žal močno pozna pri (domnevno) zadnji Indyjevi avanturi Indiana Jones and the Dial of Destiny, kjer je režijsko krmilo prevzel James Mangold, medtem ko je film na vsebinski ravni podoben prejšnjim v franšizi; zgodba se znova vrti okoli starodavnega artefakta z nadnaravnimi močmi, ki tokrat pade v roke nekdanjemu nacistu z željo, da bi spremenil tok zgodovine, vidno ostareli in zaradi osebnih kriz naveličani Indiana Jones pa mora združiti moči s svojo krščenko Heleno. Indiana Jones and the Dial of Destiny se ponaša z zavzeto igro Forda, ki je za svoja leta v odlični kondiciji ter občasnimi trenutki razburljivosit, šarma in duhovitosti prejšnjih filmov, še posebej v odličnem uvodu, kjer spremljamo mladega Jonesa v vnovični bitki z nacisti. A ko se film prestavi v “sedanjost” in mora postreči s čim več kot zgolj reciklirano nostalgijo, se začnejo kopičiti težave; Mangoldov sicer ambiciozen spektakel je presenetljivo brezdušen dolgčas, ki nikoli ne uspe upravičiti svojega obstoja. Nasičen s cenenimi posebnimi učinki (kar je še posebej grešno, saj so filmi o Indiani Jonesu pogosto sloveli po uporabi praktičnih učinkov) in odvratno nadležnimi liki (Phoebe Waller-Bridge je kot Helena naravnost neznosna in še ena v vrsti t.i. “popolnih ženskih likov”, s katerimi se studio Disney želi naslanjati na trenutni trend kvazifeminizma v Hollywoodu), zgodba pa je po nepotrebnem zapletena in povedana preko dolgočasnih razlagalnih scen. Toda tisto, kar pri pričujočem filmu najbolj boli, je cinično posmehljiv odnos do naslovnega lika, ki je tokrat prikazan kot patetično nesposoben starček z zavoženim zasebnim življenjem. Indiana Jones and the Dial of Destiny bi lahko odpisali kot gledljiv drugorazredni pustolovski kič, vendar pa kot del franšize o pustolovcu vseh pustolovcev ni vreden naslovnega lika in njegove zapuščine.