Send Help predstavlja vrnitev Sama Raimija k žanru, s katerim se je proslavil; teatralne grozljivke, ki se ne sramuje ekscesnega oz. risankastega nasilja, absurdnih zapletov in karikaturnih likov. Zgodba sledi ekscentrični Lindi (Rachel McAdams) in njenemu arogantnemu šefu Bradleyju (Dylan O’Brien), ki med službeno potojo po strmoglavljenju letala kot edina preživela obtičita na samotnem tropskem otoku. Linda, navdušenka nad resničnostnimi šovi o preživetju v divjini, se kakopak zelo hitro znajde v novi situaciji, medtem ko Bradley ostaja zbegan, vse to pa privede do situacije, ko so njune družbene vloge nenadoma zamenjanje; šef postane podložnik in podložnica drži vse vajeti v rokah, kar pa privede do kopice nepredvidljivih zapletov. Send Help je sicer oglaševan kot grozljivka, vendar je ta oznaka nekoliko zavajajoča, saj se z izjemo zadnjih petnajst minut odvija kot pustolovska komedija o preživetju v divjini, ki se premeteno zanaša na najbolj zlajan v žanru romantičnih komedij; dva človeka, ki se ne preneseta, morata delati skupaj, da preživita, posledično pa se med njima razvije ljubezen. Raimi na srečo ni tako ziheraški in spretno obrača gledalčeva pričakovanja na glavo, hkrati pa očara z atraktivno vizualno podobo, obešnjaškim humorjem ter zafrkantskim tonom, zaradi katerega se film nikoli ne jemlje preveč resno. Slednje pa je tudi tisto, kar bi nekatere gledalce, še posebej tiste, ki pričakujete čistokrvno grozljivko, zmotilo; četudi je zgodba dokaj zabavna, ne premore dovolj trenutkov suspenza in vznemirljivosti, še večji problem pa so precej nadležni liki, še posebej Linda, ki jo film mnogo prepogosto potretira kot klišejsko piflarko z bizarnim obnašanjem. Navkljub tem problemov je Send Help povsem neškodljiva in kvalitetna zabava, ob kateri lahko za slabi dve uri pošljete možgane na pašo.

Angleški filmar Paul Greengrass se je tekom svoje 30-letne kariere pogosto dotaknil resničnih tragedij oz. katastrof, katere je seciral s tehnično dovršenostjo ter ravno pravšnjo mero grobega realizma in emocionalnih udarcev, ki niso zatavali v območje osladnosti ali neokusne eksplotacije. S filmom katastrofe The Lost Bus se Greengrass loteva resnične zgodbe o Kevinu McKayju, vozniku šolskega avtobusa, ki se je leta 2018 med izbruhom najhujšega požara v zgodovini države Kalifornija odzval klicu na pomoč, da bi pripeljal 22 otrok in njihove učitelje na varno, vendar se med potjo začne ogenj nevarno širiti in Kevin nenadoma pristane v zelo tvegani situaciji, od katere je odvisna usoda v avtobusu ujetih otrok. The Lost Bus je v osnovi precej tipičen Greengrassov film, ki prinaša ogromno adutov kot tudi drobnih napak; s tehničnega vidika imamo znova opravka z razkošno in zastrašujočo mojstrovino, saj režiser z uporabo dokumentarističnega sloga, pogosto tresoče kamere, močnega suspenza in razkošne fotografije gledalca brez težav poskra v center dogajanja in mu ob pogledi na bližajoče se ognjene zublje celo spusti kapljice znoja po telesu. Na vsebinski ravni je film prav tako uspešen, še posebej po zaslugi režiserjevega pristopa, ki suvereno lovi ravnotežje med grobim realizmom in hollywoodskim patosom, ki se sicer ne uspe docela izogniti sentimentalnosti, a na srečo ta ni pretirana oz. nadležna. Greengrassu je v pomoč tudi odlična igralska zasedba, kjer zasijeta predvsem Matthey McConaughey kot McKay in America Ferrera kot ena od učiteljic, četudi so mnoge stranske predstave zelo prepričljive. Zaradi vključitve otrok, ki se znajdejo v smrtni nevarnosti, bi se The Lost Bus lahko brez težav spremenil v televizijsko limonado iz 90. let, vendar pa je Greengrass dovolj premeten in kompetenten filmar, da venomer ohranja zadostno količino emocijo kot tudi pristnosti. Razkošen, napet in emocionalen film katastrofe, ki služi tudi kot spoštljiv poklon človeškemu pogumu in vztrajnosti.