Strnti več kot desetletje dolgo kariero jamajške reggae legende Boba Marleyja (1945 – 1981) v slabi dve ure dolg igrani biografskih film je zelo težka naloga, še posebej zato, ker so o dotičnem glasbeniku nastali že mnogi dokumentarci, knjige in drugo gradivo, ki je ponudilo obširen in poglobljen vpogled v rojstvo in moč glasbene legende, ki je ustvarjal navdihujočo glasbo za vse ljudi tega sveta. In prva tretjina filma Bob Marley: One Love se premeteno odloči, da ne bo zgolj kronološko in enciklopedično nizala najpomembnejše trenutke Marleyjeve kariere, ampak se osredotoči na njegove prelomni koncert leta 1976, kjer je skušal z glasbo zaustaviti nasilje med pripadniki tedaj vodilnih političnih strank. S prikazom priprav na koncert in dilemami, s katerimi se je Marley soočal, bi film pridobil na močnem sporočilu o ne zgolj tem, kakšen vpliv je imela njegova glasba na ljudi, ampak tudi na njegovi razklanosti med ljubeznijo do glasbe in političnim aktivizmom. Žal film ves ta potencial zapravi že po prve pol ure, ko se omenjeni koncert nenadoma zaključi in se zgodba nadaljuje v Londonu, kjer se Marley pripravlja na izid ambiciozne plošče Exodus. Na tej točki začne film režiserja Reinalda Marcusa Greena izgubljati fokus nad samim seboj in kar sledi, je zmedena in površinska zlepljenka Marleyjevega petja, odhoda na turneje, bolezni in sporov s predstavniki glasbenega sveta. Bob Marley: One Love je film, ki je neprestano v gibanju in skače sem ter tja, toda gledalec se po dobri uri vpraša, če se zgodba misli kje ustaviti in izluščiti nekakšno rdečo nit. Žal do tega ne pride; vse, kar gledalcu ostane je odlična igra Kingsleya Ben-Adira, ki postane fizična in duhovna reinkarnacija pokojnega glasbenika (četudi mu film nikoli ne dovoli, da bi svoj lik raziskal), dobra glasba in peščica navdihujočih prizorov, kjer se za trenutek zdi, da film celo ve, kaj počne. A kot celota je Bob Marley: One Love izredno generična in spolirana glasbena biografija, ki podobno kot Cooperjev Maestro zgolj niza en prizor za drugim, ne da bi kateremukoli dal čustveno težo.

Legendarni filmski perfekcionist Michael Mann se je z idejo o snemanju biografske drame o karieri legendarnega italijanskega guruja dirkaških avtomobilov Enza Ferrarija (1898 – 1988) igral že v 90. letih, vmes pa se je zgodilo mnogo nesrečnih okoliščin, ki so filmarju preprečevale uresničiti svojo vizijo. Na srečo je čakanja sedaj konec in pred nami je končno film, ki se nekoliko igra z gledalčevimi pričakovanji; Ferrari namreč ni film, ki kronološko beleži pomembnejše dogodke iz življenja in kariere naslovnega lika, temveč je umeščen v leto 1957, ko podjetju Ferarri zaradi hude gospodarske krize grozi stečaj, edino rešilno bilko pa predstavlja udeležba in zmaga na znameniti dirki Mille Miglia. Med pripravami na dirko se mora Ferrari ukvarjati še s propadlim zakonom, sprejetjem nezakonskega sina ter posledicami lastne turbolentne preteklosti.Od filma, kot je Ferrari, bi najbolj pričakovali cel kup spektakularnih prizorov avtomobilskih dirk, vendar jih je v Mannovem filmu zgolj za vzorec, saj gre v prvi vrsti za tih in intimen portret obsednega perfekcionista in drznega genija, ki izgublja nadzor nad lastnim življenjem. Temu primerno je tempo filma počasen, četudi je preskakovanje med podjetniško kariero in zasebnimi težavami nemoteče in daje naslovnemu liku potrebno dimenzijo. Igralska zaseba povečini ne razočara; Adam Driver kot Ferrari dobro ujame javni mačizem in ranljivost svojega lika, pa vendar je glavna zvezda filma fenomenalna Penelope Cruz v vlogi Ferrarijeve užaloščene žene, ki v vsakem kadru zasenči ostale igralce. Naspoh je Ferrari zelo gledljiva in zanimiva biografija, ki jo pestijo nekatere pričakovane težave (osebe italijanske porekla igrajo hollywoodski igralci s pretiranim “naglasom”) kot tudi nepričakovane (tehnična nedodelanost filma, ker je za Manna skorajda zločin). Končni rezultat je film, ki bi lahko bil boljši, hkrati pa tudi mnogo slabši, včasih pa tudi zlata sredina ne pomeni nič slabega.