Smrt ameriškega pesnika, pisca kratke proze in literarnega kritika Edgarja Allana Poeja (1809-1849) ostaja enako skrivnostna kot njegov bogat opus morbidnih, temačnih in strašljivih pripovedk. Poe je umrl 7. oktobra 1849 v bolnišnici v Baltimoru, kamor je bil pripeljal le nekaj dni po tem, ko so ga našli na ulici razcapanega in v stanju popolnega delirija. Kako se je znašel tam in kako je potekalo njegovo zdravljenje v bolnišnici, ni bilo nikoli docela pojasnjeno, na ta vprašanja pa vseeno poskuša odgovoriti neodvisni film The Death of Poe, nekakšna fiktivna biografija zadnjega tedna v življenju slovitega pisca; Poe (Mark Redfield, ki je film tudi spisal in zrežiral) se konec septembra 1849 odpravi na pot proti domu v New Yorku, pred tem pa se ustavi v Baltimoru, kjer obišče potencialne partnerje za financiranje njegove literarne revije, hkrati pa skuša ubežati spominom na preteklost, ki je med drugim zaznamovana s smrtjo njegove mlade žene Virginie, družinskimi spori, revščino in neuspešnimi iskanji navdiha. Velja opozoriti, da film ni klasična biografija, pa četudi se drži preverjenih dejstev (kolikor je to mogoče), saj okvirno linearno pripoved spremljajo tudi odlomki iz njegovih najbolj znamenitih del, Redfield pa se v prvi vrsti posveča psihološki rekonstrukciji Poejeve misteriozne persone. S tega vidika je film dokaj uspešen; četudi gre za amatersko produkcijo s pričakovanimi šibkostmi (povečini lesena igra, ceneni posebni učinki, uporaba osnovnih barvnih filtrov, izumetničen zvok, ki je bil več kot očitno v celoti posnet v postprodukciji), je The Death of Poe eden boljših filmov o avtorjevem življenju, saj izkazuje jasno razumevanje njegove literarne zapuščine in predvsem skrivnostne persone. Filmu so v veliko pomoč tudi prepričljva temačna atmosfera, ki pritiče starošolskim gotskim trilerjem, vzdušna minimalistična scenografija ter predvsem odlična igra Redfielda, ki ni zgolj osupljivo podoben resničnemu Poeju, ampak s svojo prezenco daje vedeti, da se samozavestno in drzno spoprijema z velikim izzivom prikaza ozadja verjetno ene najbolj skrivnostnih smrti 19. stoletja. The Death of Poe je v svojem bistvu amaterski film, toda ta amaterizem tokrat ni nadležen, ampak prej občudovanja vreden in skrivnostno očarljiv.

“Si že kdaj slišala za prekletstvo družine Von Erich?” svoje dekle in bivšo ženo vpraša vzpenjajoči se mladi rokoborec Kevin Von Erich (1957), ki skupaj s svojimi brati velja za enega najboljših profesionalnih wrestlerjev v 70. in 80. letih minulega stoletja. Omenjeno prekletstvo predstavlja tudi osrednji motiv biografske športne drame The Iron Claw, ki prikazuje vzpon in tragični padec bratov Von Erich, ki pod mentorstvom strogega očeta sprva dosegajo velikanske uspehe v rodnem Teksasu, vendar pa njihovo slavo zasenčijo različne odvisnosti, osebne tragedije, prometne nesreče, bolezni in druge tragedije, zaradi katerih se zdi, da nad družino Von Erich – podobno kot Kennedyje – visi prekletstvo. Ta tanka meja med skorajda mističnim slovesom slavne wrestling družine in neizprosnim svetom profesionalne rokoborbe se zdi več kot hvaležna tema za dober film, kar režiser in scenarist Sean Durkin zapakira v odlično odigrano, vzdušno in pogosto ganljivo pripoved o bratskih / družinskih vezeh, odpovedovanju, krivdi in odpuščanju. Film najbolj zasije predvsem pri natančni obuditvi zlate dobe wrestlinga v 80. in 70. letih, kjer so izpostavljene slabe frizure, kričeča oblačila, teatralno obnašanje nastopajočih in močan sindrom toksične moškosti, kjer so razlike med spoloma izrisane zelo nazadnjaško. Še večje pohvale si zasluži fenomenalna igralska zasedba, kjer kot Kevin zasije predvsem neprepoznavno izklesani Zac Efron v svoji najboljši vlogi doslej, medtem ko sta Jeremy Allen White in Harris Dickinson kot njegova enako ambiciozna brata Kerry in David žal nekoliko potisnjena v ozadje. In če prva polovica filma kompetentno in prepričljivo postavi temelje za emocionalno športno dramo, je žal druga polovica nekoliko bolj majava, še posebej, ker film nekatere tragične trenutke omeni / prikaže zelo na hitro, zato tudi gledalca ne pretresejo tako kot bi morali. Še bolj težavne in nerazumljive so nekatere bizarne odločitve filmarjev kot npr. da film v celoti izpusti lik četrtega brata Chrisa Von Ericha, kar se zdi rahlo nespoštljivo do njegovih dosežkov. The Iron Claw vsekakor ni slab film, pravzaprav je povečini prepričljiva družinska drama, ki pa vseeno nikoli ne preseže ravni konvencionalne športne biografije.