Rose v naslovu biografskega trilerja Rose’s War (izvirni naslov filma je Baltimore) je letos preminula Rose Dugdale (1941), britanska prostovoljka za irsko republikansko armado (IRA), ki je odraščala v premožnem okolju, vendar pa se je uprla volji svojih staršev in postala radikalna aktivistka, ki se je med drugim zavzemala za neodvisnost Severne Irske in prezirala vpliv britanske krone na življenje na Irskem. Pričujoči film se osredotoča na njen največji podvig v karieri aktivistke; aprila 1974 je s skupino oboroženih vdrla na posestvo britanskega konservativnega politika Sira Alfreda Belta in ukradla več dragocenih slik, v zameno za njihovo vrnitev pa je zahtevala izpustitev več pripadnikov IRE, ki so prestajali zaporno kazen v britanskih zaporih. Sam rop predstavlja zgolj manjši del filma, saj Rosino življenje spremljamo preko nekonvencionalne pripovedne niti s pogostimi flashbacki ter menjavanji dogajanja, na tak način pa gledalci dobimo vpogled v psiho glavne junakinje in kako jo je zagreti politični aktivizem postopoma spremenil v nasilno radikalko. Prednost filma je, da Rose niti ne obsoja, še manj pa poveličuje, ampak skuša podati karseda objektiven portret človeka, razpetega med političnimi prepričanji in vestjo, film pa je pri tem še posebej uspešen po zaslugi izvrstne Imogen Poots v glavni vlogi, ki zgolj z močno ekspresivno obrazno mimiko zajame tako Rosino odločnost kot strah, k temu pa je treba še dodati odlično temačno atmosfero, hiter tempo in presenetljivo visoko mero suspenza, ki nikoli ne žrtvuje čustvene teže zgodbe. Film je nekoliko manj uspešen kot biografija, saj venomer ostaja dokaj površinski in se nikoli docela ne poglobi v psihologijo glavne junakinje in njenega boja, hkrati pa se zdi, da bi film profitiral od bolj razvitega osrednjega konflikta, ki ga je morebiti prehitro konec. Navkljub tem napakam je Rose’s War napet in vzdušen triler, ki ponudi zanimiv vpogled v večne politične konflikte na britanskem otočju.

“Rada bi, da bi ljudje slišali moj glas in samo za pet minut pozabili na svoje težave.” S temi besedami se začne biografska glasbena drama Back to Black, ki prikazuje bliskovit vzpon in tragičen padec britanske neo-soul dive Amy Winehouse, ki je s svojim prepoznavno raskavim vokalom in brutalno iskrenimi besedili nagovorila publiko širom sveta, vendar so jo njeni osebni spopadi z alkoholizmom, bulimijo in ljubezenskimi brodolomi pripeljali do bridkega konca, ko je pri komaj 27. letih umrla zaradi zastrupitve z alkoholom. Ta glas, o katerem govori Amy (v odlični igralski predstavi Marise Abele) tekom filma ironično nikoli ne pride do izraza, saj je Back to Black tip wikipedijske biografije, ki se plitko oklepa zgolj osnovnih dejstev o pevkinem življenju, vendar z mnogo več poudarka na njenih javnih škandalih, izgubljenih bojih z odvisnostjo in toksičnem razmerju z odvisnikom Blakom Fielderjem – Civilom. Sicer drži, da so tudi te žalostne zgodbe predstavljale del njene kariere, toda pričujočega filma skorajda ne zanima, kdo je bila Winehouse kot pevka in glasbena umetnica, saj temu delu njenega življenja (znova ironično) namenja zelo malo časa. Film režiserke Sam Taylor-Johnson je nasploh film, poln konfliktnih, na trenutke že kar shizofrenih občutij; po eni strani želi pevko razgaliti kot tragično umetnico, ki je padla v brezno odvisnosti in izkoriščanj, po drugi strani pa med vrsticami venomer vriva mnenje, da si je bila pevka za propad kriva popolnoma sama. O močno verjetnem izkoriščanju s strani njenega očeta in bivšega moža film ne spregovori (pravzaprav sta lika obeh prikazana kot moralno zelo nevtralna in dobrosrčna), še slabše pa jo odnese pogled na njeno glasbo, ki je obravnavana tako postransko in plitko, da je že kar žaljivo. Back to Black je film, ki si ga Amy Winehouse nikakor ni zaslužila; je površna biografija na ravni cenenih televizijskih produkcij, ki nima niti najmanjšega pojma o tem, kaj je pokojno pevko naredilo večno.