Leta 2021, na vrelišču pandemije covid-19, je na ameriški borzi Wall Street zgodil bizaren preobrat, ki je skorajda sesul tržišče; vrednost delnic ameriške verige prodajaln videoiger GameStop je iz mizernih 2,6 poskočila na 469,42 dolarjev, vlagatelji pa so se s trmoglavim vztrajanjem, da delnic ne prodajo, postavili po robu borznim magnatom, ki so nenadoma začeli beležiti velikanske izgube. Biografska črna komedija Dumb Money razgalja ozadje opisanega “škandala”, ki so ga mnogi intepretirali kot boj “malega” človeka proti “stroju” oz. vplivnim borznim lobijem in tudi pričujoči film ne odstopa do takšne razlage, kar predstavlja svojevrstni dvorezni meč. Film režiserja Craiga Gillespia skuša prikazati “zlom borze” iz različnih perspektiv; od iniciatorja “borzne revolucije”, zasebnega strokovnjaka Keitha Gilla (znova odlični Paul Dano), medicinske sestre, lezbičnih študentk pa vse do uslužbenca trgovine GameStop, moralno sporočilo filma pa se oklepa možnosti, da omenjeni posamezniki niso zgolj hrepeneli po hitrem zaslužku, ampak kot nekakšni Robini Hoodi napovedali vojno vplivnim borznim lobijem. Če to v resnici drži ali ne, je seveda stvar debate; Dumb Money je navkljub temu povsem spodobna, duhovita, živahna in glede na kompleksno temo presenetljivo vzdužna biografija, ki prepriča z zavidanja vrednim igralskim ansamblom (poleg Dana navdušijo še Shailene Woodley, Nick Offerman in Vincent D’Onofrio, medtem ko Pete Davidson, Seth Rogen in Anthony Ramos zgolj statirajo), pristnim črnim humorjem, dinamično montažo in povečini dokaj preprostimi razlagami tematik borznega sveta. Film se kakopak ne more primerjati z Scorsesejvim epom The Wolf of Wall Street, še posebej zato, ker se Gillspie ne uspe odpovedati občasnemu sentimentalizmu in moraliziranju o pomembnosti boja zoper elito (s filmom, v katerem nastopa hollywoodska elita), toda za tiste, ki jih takšne tematike zanimajo, bo film več kot spodobno razvedrilo.

Navkljub ogromni priljubljenosti in dolgoletni tradiciji tako amaterske kot profesionalne rokoborbe (beri; wrestling), je filmov na to tematiko presenetljivo malo, še posebej, če jo primerjamo z močno zastopanostjo boksa v športnih filmih. To vrzel uspešno zapolni biografska drama Cassandro, ki ponudi vpogled v življenje mehiškega rokoborca Saula Armendariza, ki v začetku 80. let živi v teksaškem El Pasu z materjo samohranilko in se preživlja z nastopi v tekmovanjih mehiške amaterske rokoborbe lucha libre, vendar je zaradi svoje odkrite homoseksualnost in drznega videza v očeh tradiciji zavezane in starokopitne publike obravnavan kot popolni outsider. Ko sklene partnerstvo s samozavestno trenerko Sabrino, se sprva nesamozavestni Saul začne zavedati svoje prave identitete in prevzame vlogo karizmatičnega rokoborca Cassandra, bliskovit uspeh pa s seboj prinese tudi cel kup zasebnih težav. Cassandro, sicer prvi igrani celovečerec Rogerja Rossa Williamsa, ki je bil doslej zelo aktiven na področju dokumentarnega filma in televizijske produkcije, ima vse možnosti, da postane še ena solzava in čustveno manipulativna hollywoodska drama o iskanju identitete, priznavanju LGBTQ+ skupnosti in sprejemanju drugačnosti, vendar se temu tveganjo izredno uspešno izogne. Četudi film močno igra na gledalčeve emocije in zgodbo podredi podajanju navdihujočih pozitivnih družbenih komentarjev, je Cassandro še vedno iskren, duhovit in ganljiv portret izobčenca, ki je premagal številne predsodke o rokoborcih in si sčasoma prislužil spoštovanje tako strokovne kot širše javnosti. Za tako dober rezultat se je potrebno zahvaliti v prvi vrsti zavzeti igralski predstavi Gaela Garcie Bernala v naslovni vlogi, Williamsove izkušnje pri ustvarjanju dokumentarcev pa poskrbijo, da film venomer ohranja potrebno dozo realizma, zaradi katerega Cassandrova zgodba ne postane žrtev hollywoodske sterilnosti in melodrame. Cassandro je sicer film, v katerem bodo najbolj uživali oboževalci rokoborbe, toda vseeno je dovolj univerzalen in dostopen, da bo očaral tudi širše občinstvo.