V karieri marsikaterega filmarja pride trenutek, ko ta želi svetu dokazati, da ni zgolj nekdo, ki zdolgočaseno stoji za kamero in kot mali diktator vpije “akcija”, ampak tudi umetnik. Očitno je ta trenutek doletel tudi doletel tudi Bradleyja Cooperja, ki se po prvem posrečenem režijskem poskusu z glasbeno dramo A Star is Born vrača kot režiser biografske drame Maestro o dolgoletni karieri legendarnega ameriškega skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina (1918-1990) in njegovem dolgoletnem zakonu z igralko Felicio Montealegre (1922 – 1978). Velja opozoriti, da fokus filma ni na prikazu Bernsteinovih glasbenih dosežkov, ampak predvsem na ljubezenski zgodbi, ki je polna vzponov in padcev, čustvenih izbruhov, spopadov egov in odpovedovanj, kar so idealne sestavine za publiko, kateri Cooper več kot očitno piha na dušo; oskarjevsko publiko, ki ima že od nekdaj močan “fetiš” na filmske biografije, še posebej, če so te na kakršenkoli način povezane bodisi z Broadwayjem ali Hollywood, s katerima je bil Bernstein močno povezan. Cooper se sicer tudi tokrat izkaže kot spreten režiser, ki zna usmerjati igralce in iz njih potegniti maksimum (še posebej Carey Mulligan, ki je odlična kot Bernsteinova muza Felicia), njegov nekonvencionalni način pripovedovanja je ambiciozen, film pa se prav tako lahko pohvali z izvrstno fotografijo, glasbo in osupljivo masko. Maestro pa žal krepko pogrne pri tem, da bi prikazano zgodbo predstavil na zanimiv in informativen način; gledalci smo deležni kolaža dogodkov, ki pogosto ne nosijo nobene čustvene teže, saj jim film nameni dobesedno nekaj sekund, o Bernsteinu in njegovi glasbeni karieri ne izvemo skoraj ničesar, kar že ne bi prebrali na Wikipediji, posledično pa ni povsem jasno, kaj bi film rad dosegel. Kot biografija je sila formulaičen in površinski, kot ljubezenska zgodba pa je preveč sterilen in dolgočasen, da bi gledalcu bilo mar. Maestro je tako film, namenjen Cooperjevemu umetniškemu egu, nad katerim pa prevladuje zgolj oskarjevska publika.

Lani smo bili deležni bombastične, načičkane in melodramatične biografije o življenju kralja rock’n’rolla Elvisa Presleyja v režiji Baza Luhrmanna, ki bi jo navkljub mnogim močnim platem označili za “wikipedično biografijo”, ki je zgolj rutinsko beležila najpomembnejše odlomke iz Elvisove kariere, spet druge pa je preprosto prezrla ali pa se jih zgolj bežno dotaknila, še posebej turbolentnega zakona z ženo Priscillo Presley, ki jo je 24 – letni Elvis spoznal leta 1959 med služenjem vojaškega roka v Nemčiji in se navkljub veliki starostni razliki (Priscilla je bila tedaj stara komaj 14 let) zapletel v razmerje, ki se je kmalu razvilo v enega ob najbolj razburkanih in medijsko obravnavanih zakonov v zgodovini rock glasbe. Slednje tudi predstavlja osrednji motiv biografske drame Priscilla, sicer novega celovečerca režiserke in scenariste Sofie Coppola, ki ne bi mogla predstavljati bolj očitnega kontrasta Luhmannovemu razkošnemu epu. Coppolin film je namreč tih, intimen in skorajda klavstrofobičen film, katerega zgodba se povečini odvija znotraj Elvisovega posestva Graceland, po katerem se pogosto osamljena in melanholična Priscilla sprehaja kot duh, hkrati pa se skozi leta začne zavesti svoje pozicije Elvisovega “priveska” ujetnice v zlati kletki lažnih hollywoodskih sanj. Pristop, ki ga Coppola ubere, je vsekakor tvegan in drzen, toda glede na zgodbo, ki jo želi povedati, razumljiv in dobrodošel; Priscilla ni tipična hollywoodska biografija, ampak temačna psihološka drama, ki si upa razbiti zvedniški mit o Elvisu, hkrati pa dati glas pogosto preslišani ženski, ki je ostajala v senci svojega moža. Film svoj cilj doseže z dovršeno scenografijo, odlično glasbo, prepričljivo temačno fotografijo in predvsem s pomočjo odlične igralske predstave Caille Spaeny, ki fenomenalno ujame otroško nedolžnost in tragičnost Priscillinega lika, nič slabši pa ni Jacob Elordi v doslej najbolj humanizirani in temačni interpretaciji Elvisa. Film je najšibkejši zgolj proti koncu, ko v zgolj nekaj minutah preleti zadnja leta zakona in pripelje do čustveno nezadovoljivega epiloga, ki bi – glede na tragičnost celotne zgodbe – lahko bil bistveno bolj pretresljiv. Navkljub temu pa je Priscilla dovolj inovativna in drzna rekonstrukcija zvezdniškega zakona, ki se polni s čustvi, ne pa s senzacionalizmom.