Zdi se, da je dandanes vse težje posneti film, ki ne bi kritike in občinstvo potisnil v utrujajoče prepire med različnimi političnimi strujami, ki se dojemajo kot svetnice na križarskem pohodu zoper velikemu zlu, ki ogroža svobodo govora, pravico inso prihodnost planeta. Biografska drama Sound of Freedom, sicer eden od spečih hitov letošnjega poletja, je hkrati postal tudi film, o katerem imajo ironično največ za povedati tisti, ki si ga sploh niso ogledali. Film sicer temelji na resnični zgodbi nekdanjega ameriškega vladnega agenta Tima Ballarda, ustanovitelja neprofitne organizacije Operation Underground Railroad, katere namen je reševanje otrok, pahnjenih na trg trgovanja z ljudmi, zgodba filma pa je zastavljena kot navdihujoča in emocionalna pripoved o človeku, ki je tvegal lastno življenje za reševanje otrok, prodanih v (pogosto seksualna) ujetništva. Navkljub dobronamernemu sporočilu pa je Sound of Freedom postal eden najbolj kontroverznih filmov letošnjega leta, saj so ga ostri nasprotniki razumeli kot manipulativno propagando gibanja skrajnodesničarskih teoretikov zarot QAnon, katere je javno podprl tudi glavni igralec Jim Caviezel. Pričujoči film ima vsekakor svoj delež napak in spodrsljajev, toda obtožbe o politični propagandi so povsem zgrešene; navkljub rahlim verskim podtonom je režiser in scenarist Alejandro Monteverde je ustvaril izredno nepolitičen in nekonflikten film, ki želi gledalcu odpreti pogled v grozovito ozadje trgovine z ljudmi. S tega vidika je film uspešen, saj zaigra na prave čustvene strune, ki niso preveč sentimentalne, hkrati pa sporočilo doseže gledalca tudi zaradi zavzete igre Caviezela, ki mu nihče ne more očitati, da pri projektu ni imel srca na pravem mestu. Je pa film pod črto precej konvencionalna, predvidljiva in varna biografija, ki obvezno dramatizira resnične dogodke, nekoliko krepi sindrom “belega odrešitelja” in vleče jasno ločnico med dobrim in zlom, kar pa je glede na obravnavano tematiko razumljivo. Sound of Freedom je tako film, ki dokazuje, da je včasih bolje ignorirati neproduktivne politične debate in soditi izdelek po tem, kar vidimo pred seboj.

“Sedaj sem postal smrt, uničevalec svetov,” je zlovešči citat, ki izhaja iz starega indijskega zapisa Bhagavad-gite, vendar pa ga širša javnost pogosto omenja v povezavi z ameriškim fizikom J. Robertom Oppenheimerjem (1904 – 1967), “očetom” atomske bombe, ki je končala 2. svetovno vojno in hkrati nehote tlakovala pot kasnejši hladni vojni med svetovnima velesilama ZDA in Sovjetsko zvezo. Njegova vpletenost v nastanek bombe predstavlja tudi osrednji motiv najnovejšega epskega celovečerca Christopherja Nolana s preprostim naslovom Oppenheimer; film se povečini osredotoča na prikaz razvoja Projekt Manhattan v skrivnem puščavskem laboratoriju Los Alamos, hkrati pa razgali kompleksno moralno dilemo, s katero se je Oppenheimer soočil po slovitem padcu atomskih bomb na japonski mesti Hirošimo in Nagasaki. Četudi se zdi, da film o skupini fizikov, ki želijo “roditi” bombo vseh bomb, na prvi pogled ne prinaša ničesar zanimivega za povprečnega gledalca, Nolanova obrtniška spretnost, samozavest in predvsem briljantno razumevanje tematike uspejo ustvariti srhljivo epopejo, ki je hkrati spomenik človeškemu napredku kot tudi opomin, da največjo grožnjo človeštvu predstavlja človeštvo samo. Kot je moč pričakovati od Nolana, je tudi Oppenheimer zaznamovan z dinamičnim dogajanjem, nekonvencionalnim načinom pripovedi, razkošno vizualno podobo, izpiljenim zvokom, ganljivo glasbo ter zrelim obravnavanjem večno aktualne teme zlorabe znanstvenega napredka v militaristične namene. Film je tudi napolnjen s prvorazrednimi igralskimi talenti, ki so povečini dobro izkoriščeni (predvsem Cillian Murphy in Robert Downey jr., ki se jima verjetno nasmihata oskarjevski nominaciji), žal pa jo slabše odnesejo ženski liki, kjer sta tako Emily Blunt kot Florence Pugh precej v ozadju. Oppenheimer je zahteven, veličasten, ambiciozen in pretresljiv epos, ki ga lahko dostavi zgolj filmar takšnega kalibra kot je Nolan.