Air Jordan oz. “air-jordanke” so verjetno najbolj znana blagovna znamka športnih superg na svetu, za katero pa stoji fascinanta zgodba o finačnih tveganjih, visokopoteznih načrtih, pogumu ter dolgotrajnih pogajanjih z legendo svetovne košarke Michaelom Jordanom, ki je supergam posodila ne zgolj svoje ime, ampak celotno persono, večjo od življenja. Ozadje nastajanja omenjene blagovne znamke se morebiti ne zdi hvaležno gradivo za filmsko adaptacijo, toda s tem izzivom se je samozavestno spopadel Ben Affleck v svojem petem režijskem poskusu z naslovom Air; biografska komična drama, katere scenarij je vrsto let čepel na t.i. črnem seznamu (gre za seznam najmanj iskanih oz. priljubljenih scenarij za filmsko adaptacijo), je postavljena v leto 1984 v pisarne podjetja Nike, ki je zaradi preteklih neuspešnih poslovnih odločitev na robu bankrota, dokler se uslužbenec Sonny Vaccaro (Matt Damon) ne domisli drznega načrtga, da bi podjetje ves svoj denar vložilo v izdelavo superg Air Jordan, poimenovane po tedaj najbolj vzpenajočem se mladem košarkašu Michaelu Jordanu. Film se osredotoča na Vaccarova prizadevanja, da bi navezal direkten stik z Jordanovo družino (kot zanimivost; Jordan sprva ni imel nobenega interesa, da bi sodeloval s propadlim podjetjem kot je Nike) in sklenil najbolj pomembno pogodbo v zgodovini ameriškega športa. Air je t.i. “pisarniški” film, katerega dogajanje se povečini razvija preko številnih dialogov, kar ne obeta zanimivega končnega rezultat, toda zgodi se ravno nasprotno; Affleckov film je presenetljivo živahen, duhovit in navdihujoč portret ljudi iz poslovnega sveta, ki so bili pripravljeni tvegati vse za sklenitev “življenjskega” posla, pri tem pa tudi prepoznati ikonični status bodoče košarkaške zvezde. Film odlikujejo odlične igralske predstave (še posebej Damona in Viole Davis v vlogi Jordanove matere), prefinjen smisel za humor, domiselna uporaba glasbe, spretno spisani dialogi ter predvsem bogata informativnost zgodbe, ki bo pritegnila pozornost tudi tistih, ki jih svet športa in podjetnišva ne zanimajo. Nekatere gledalce bi morebiti zmotilo občasno ne preveč subtilno glorificiranje Jordanove persone ter nekateri vsiljeni čustveni trenutki, prav tako pa se zdi, da je resnična zgodba venomer zapakirana v sentimentalno dramatizacijo. Toda kakšnih usodnejših napak film nima; Air je zelo spodobna in zabavna refleksija časa tveganega podjetništva in kreiranja “človeških bogov” na športnem parketu.

Mogoče se z današnjega vidika to dejstvo zdi pretirano, toda konec 80. let je bil Tetris revolucionarna igra, ki je s svojim preprostim konceptom polaganja kock z namenom igralčevega doseganja čim večjega števila točk osvojila (ali bolje rečeno; zasvojila) na milijone igralcev po vsem svetu. Istoimenski celovečerni film Jona S. Bairda, ki nas je nazadnje navdušil z odlično biografijo Stan & Olio, skuša predstaviti ne zgolj nastanek ozadja omenjene računalniške igre, ampak napeto dirko s časom za pridobitev licence, ki je pustila tudi močne posledice na prizorišču tedaj “vroče” hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo. Igro je namreč ustvaria ruski programer Alexey Pajitnov, demo igre pa je padel v roke poslovnežu Henku Rogersu, ki postane obseden z morebitnim uspehom Tetrisa in med drugim odpotuje v Sovjetsko zvezo, da bi igro odkupil od podjetja v državni lasti. Resnična zgodba pričujočega izdelka ni ravno “filmska”, zato ne preseneča, da je Tetris zapakiran kot dinamični in stilsko dovršeni vohunski triler, kjer je Rogers (s simpatično igralsko predstavo Tarona Edgertona) portretiran kot skoraj akcijski heroj, ki s svojo trmo, patriotsko držo in odločnostjo kljubuje skoraj stereotipno hladni in konzervativni drži sovjetskih zlobnežev, ki med čakanjem na propad komunističnega režima že sklepajo sumljive kupčije, s katerimi bi se okoristili. To pomeni, da Bairdov film nima veliko skupnega z resnično zgodbo in je zgolj produkt, ki dejstva v celoti podredi nepotrebnemu spektaklu in naslanjanju na kopiranja klišejev iz filmov o Jamesu Bondu. To seveda ne pomeni, da je Tetris slab film, saj ga še vedno odlikujejo dobre igralske predstave, nekateri unikatni in domiselni pripovedni prijemi, izpiljena vizualna podoba in dober smisel za humor. Težava je zgolj v tem, da film ni niti približno tako zanimiv, kot si domišlja; zaradi monotonega kopičenja podatkov in (pre)hitre montaže bo večina gledalec zelo hitro izgubila rdečo nit, proti koncu pa najverjetneje nihče več ne bo vedel, čemu se liki v filmu lovijo. Tetris je mestoma duhovit in dinamičen film, ki pa ne pusti globjega vtisa.