Filmov o življenju in predvsem “karieri” razvpitega serijskega morilca Teda Bundyja (1946 – 1989) je zaskrbljujoče veliko, še večji problem pa je ta, da jih večina izpostavlja bodisi njegovo šarmantnost, karizmo in zvezdniško prezenco bodisi se senzacionalno poglabljajo v ozadja njegovih okrutnih umorov. Mednje žal spada tudi nizkoproračunska eksplotacijska (in povečini fiktivna) biografija s preprostim naslovom Ted Bundy režiserja in scenarista Matthewa Brighta. Film se povečini osredotoča na obdobje, ko je Bundy že sproščal svoje morilske impulze in je preživljal dneve z zalezovanjem in pobijanjem mladih deklet, malimi tatvinami in morbidnimi seksualnimi fetiši. Bundy, ki ga prepričljivo upodobi Michael Reilly Burke (četudi ni pretirano podoben resničnemu morilcu), je že od samega začetka predstavljen kot zločinska figura, ki sta mu blizu sadizem in nekrofilija, kar je sicer povsem skladno z Bundyjevim resničnim življenjem, toda pričujoči film dostavljenim šokom ne daje nobene globine ali smisla. Vse, čemur smo gledalci priča, so praznoglavi šoki, medtem ko so ostali vidiki zgodbe popolnoma zanemarjeni; o Bundyju ne izvemo praktično ničesar, saj je od prve do zadnje minute osebnostno popolnoma enak, film pa bolj kot zgodba zanima serviranje neprijetnih, morbidnih in nasilnih prizorov. Nasploh se zdi, da je Bright želel posneti surov eksplotacijski šoker, s čimer ni nič narobe, dokler vanj ne vključiš zgodbe o resničnem serijskem morilcu. Zaradi hladne neobčutljivosti ter neprijetnega naslanjanja nad Bundyjevimi zločini film pozabi na njegove žrtve in jih uporabi kot nepomembne statiste. Kaj je torej poanta filma Ted Bundy? Če smo iskreni, film poante nima, saj je edino, kar sporoča, to, da je bil Bundy nekrofilski sadist… kar pa že vsi bolj ali manj vemo.

Chuck Barris (1929 – 2017), ameriški televizijski producent in avtor priljubljenih oddaj kot sta Zmenkarije in Mladoporočenci, je za časa svojega življenja veljal za precej ekscentrično in konfliktno osebnost. Poleg bogate televizijske kariere je namreč v svoji “avtobiografski” knjigi iz leta 1984 med drugim razkril, da naj bi v 60. in 70. let skrivaj deloval kot operativec ameriške obveščevalne agencije CIA ter po naročilu umoril več kot 30 ljudi. Četudi se je kasneje izkazalo, da si je Barris slednje najverjetneje izmislil (CIA je namigovanja o Barrisovem sodelovanju zanikala), je to očitno vzpodbudilo ameriškega igralca Georga Clooneyja, ki si je za svoj režijski prvenec Confessions of a Dangerouns Mind izbral fiktivni (in pogosto absurdni) prikaz Barrisovega dvojnega življenja televizijskega zabavljača in hladnokrvnega vladnega morilca. Pričujoči film je namreč povsem oddaljen od klasične biografske naracije, saj zgodba nonšalantno briše mejo med resnico in lažjo, dejstva iz Barrisovega življenja pa zmeša s pogosto absurdno, skorajda parodično verzijo avantur Jamesa Bonda, ki pa cilja prej na cinizem kot pa starošolski šarm in neprestano akcijo. Četudi je večina stvari, prikazanih v Clooneyjevem filmu, najverjetneje izmišljenih, to ne pokvari gledalčevega užitka, saj je Confessions of a Dangerous Mind preveč očarljiv, duhovit, napet in odštekan, da bi se mu lahko uprli. Črnohumorni kvazibiografiji je v veliko pomoč pogosto ironični scenarij Charlija Kaufmana, hkrati pa se FILM izkaže z odličnimi igralskimi predstavami Sama Rockwella v glavni vlogi, četudi bi bilo krivično izpustiti stoično prezenco Clooneyja v vlogi resnobnega vladnega rekruta ter vedno očarljivo Drew Barrymore kot eno od Barrisovih romantičnih partneric. A tisto, kar Confessions of a Dangerous Mind resnično dvigne nad povprečje, je to, da navkljub izmišljotinam odlično zajame duh osebnosti glavnega junaka, ki je kot televizijska persona večji od življenja in tako zanimiv, da je lažna zgodba o najetem vladnem morilcu v bistvu še ena od njegovih metod zabavanja občinstva. Clooneyjev režijski prvenec je tako nepopolno zabaven in odštekan film, ki ostane trdno zasidran v gledalčevem spominu.