Kot zanimivost; scenarist pričujočega filma o življenju in delu priljubljene pop pevke Whitney Houston, ki je navduševala občinstvo z neverjetno širokim razponom glasu ter celo kopico zimzelenih pop in r’n’b popevk, je Anthony McCarten. Ime večini ljudi verjetno ne pomeni veliko, vendar gre za istega človeka, ki je spisal glasbeno biografijo Bohemian Rhapsody o vzponih in padcih britanske rock skupine Queen. Ta podatek je zanimiv, saj je podobnost med obema filmoma boleče očitna; v obeh primerih imamo namreč opravka z novim tipom glasbenih biografij, ki zadnja leta (še posebej po uspehu Bohemian Rhapsody) rastejo kot gobe po dežju. Gre za t.i. “wikipedijske biografije”, ki predvidljivo in suhoparno beležijo zgolj najpomembnejše dogodke iz življenj / karier portretiranih oseb / skupin, poglobljenost in avtentičnost pa zamenjajo za hollywoodski kič in solzavo melodramatičnost. Whitney Houston: I Wanna Dance with Somebody navkljub nekaterim zanimivim trenutkom in silnemu trudu nastopajočih žal spada v to kategorijo in bo najverjetneje prepričal zgolj najbolj goreče oboževalce pevke, ki se jim bodo ob poslušanju njenih uspešnic in spremljanju sicer razkošnih rekonstrukcij koncertnih nastopov nostalgično zarosile oči. Film se ustreli v koleno že s tem, ker skuša v slabih dveh urah in pol pokriti celotno pevkino tri desetletja dolgo kariero, kar pa je nemogoč podvig; posledica tega je, da film skače od enega dogodka do drugega brez kakršnega koli emocionalnega učinka, nekatere najbolj prelomne trenutke pevkine kariere razvije in zaključi v dobesedno par minutah (Whitney v filmu na določeni točki spozna pevca Bobbyja Browna in se že v naslednjem kadru poroči z njim), kot celota pa film nima rdeče niti, kateri bi gledalec lahko sledil. Biografijo pred potopom rešuje izvrstna igra Naomi Ackie v naslovni vlogi, ki resnično vloži vso telo in dušo v obuditev pevke, spektakularni koncertni posnetki ter prepričljivo prikazan odnos med Houstonovo in njenim producentom Clivom Davisom. Toda ti svetli trenutki ne uspejo odpraviti splošne površinskosti in praznine, ki je prisotna skozi ves film. Kot že rečeno; I Wanna Dance With Somebody je še najbolj primeren za pevkine goreče oboževalce, za kakšno bolj poglobljeno biografijo pa bo očitno še treba počakati.

Verjetno ni škandala, ki bi v zadnjih letih tako močno pretresel temelje filmske industrije kot je bilo razkritje dolgoletno zamolčanih primerov spolnega nadlegovanja in posilstev žensk s strani vplivnega hollywoodskega producenta Harveyja Weinsteina. Obsežen članek, ki sta ga leta 2017 spisali Jodi Kantor in Megan Twohey, novinarki časopisa New York Times, je temeljil na šokantnih izpovedih hollywoodskih igralk kot sta Rose McGowan in Ashley Judd ter nekdanjih Weinsteinovih sodelavk, je v javnosti sprožil val ogorčenja, tlakoval pot feminističnemu gibanju MeToo, nekdaj eden najbolj vplivnih filmskih producentov na svetu pa je bil zaradi obtožb obsojen na kar 23 – letno zaporno kazen. She Said režiserke Marie Schrader služi kot prikaz trnove poti, ki sta jo opravili omenjeni novinarki (odlični Carey Mulligan in Zoe Kazan) od trenutka, ko jima je pod roke prišla prva sled od Weinsteinovih afer pa do usodnega dne, ko je New York Times navkljub pritiskom s strani producentove vojske odvetnike objavil članek, ki je spremenil zgodovino. In četudi je bilo o omenjenem škandalu napisanega že marsikaj, je She Said še vedno informativno bogat, zgoščen in pogosto zelo napet film, ki na subtilen način ustvarja odo neodvisnemu preiskovalnemu novinarstvu, hkrati pa gledalca opomni na še vedno ponižujoč status žensk v filmski industriji, katerih podvrženost vsakdanjemu seksizmu, čustvenim zlorabam in nasilju se še vedno obravnava kot “nujno zlo” na njihovi poti do uspešne kariere. Glede na obravnavano temo bi film lahko v vsakem trenutku zašel v dolgočasno politično korektno pridiganje, kar se žal pogosto zgodi, vendar pa She Said uspe gledalcu nakloniti ravno dovolj informacij in ga ozaveščati o problematiki, ne da bi ob tem izpadel pokroviteljsko ali neiskreno. Odlika filma je tudi ta, da glavni junakinje ne obravnava zgolj kot novinarki, temveč kot ženski in materi, ki si ne želita, da bi njuni otroci živeli v tako nepravičnem svetu, ki ga obvladujejo nemoralni moški na visokih položajih. Iz vsega napisanega sledi sklep, da je She Said eden boljših filmov o enem od največjih seksualnih škandalov v zgodovini filma, hkrati pa tudi sofisticirana, emocionalna in drzna hvalnica preiskovalnemu novinarstvu, ki daje glas ljudem, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov vedno preslišani.