Filmi, ki obtičijo v večletnem procesu nastajanja in so zaznamovani s produkcijskimi težavami, ponavadi na koncu ne izpolnijo pričakovanj, pa naj bodo ta še tako nizka in tudi v primeru biografske športne drame Lamborghini: The Man Behind the Legend ni nič drugače. Film, ki ga je režiral in spisal Robert Moresco (najbolj znan kot soscenarist z oskarjem za najboljši film nagrajene drame Crash režiserja Paula Haggisa), je bil najavljen že leta 2017 z Antoniom Banderasom in Alecom Baldwinom v glavnih vlogah, vendar se je igralska zasedba kmalu popolnoma zamenjala in po dolgih petih letih je film o bliskovitem kariernem vzponu avtomobilskega magnata in podjetnika Ferruccia Lamborghinija (1916 – 1993) naposled ugledal luč sveta. Glede na to, da je film režiral z oskarjem nagrajen scenarist, so bila pričakovanja glede končnega produkta nekoliko višja kot sicer, vendar očitno še vedno previsoka, saj je Lamborghini: The Man Behind the Legend izredno generična, nedoživeta, slabo strukturirana in neinformativna biografija, od katere gledalec ne bo vzel ničesar pametnega… razen tega, da je Lamborghini imel rad avtomobile. Glavna težava filma je predvsem ta, da skače od enega dogodka do drugega brez občutka za naravni potek zgodbe; tako v enem trenutku spremljamo Lamborghinija na pogrebu svoje prve žene, ki umre med sinovim porodom, dobesedno tri minute kasneje pa ga že spremljamo v objemu nove ženske. Tudi preskok iz življenja revnega mladega kmeta med najuspešnejše italijanske poslovneže se zgodi v nekaj minutah in na tak način je strukturiran celoten film; stvari se odvijajo pred gledalčevimi očmi, vendar nobena od njih nima globjega pomena. Nasploh se zdi, da nekje tam zunaj obstaja daljša različica pričujočega filma, le da so jo v montažni sobi občutno skrajšali, čeprav se hkrati zdi, da tudi daljša različica ne bi prinesla boljšega rezultata, saj film pestijo res obupni dialogi in scenarij na ravni površnega wikipedijskega članka. Glavni igralec Frank Grillo sicer postreže s solidno predstavo in tudi nekateri modeli avtomobilov so privlačni za gledalčevo oko, toda zunaj tega Lamborghini; The Man Behind the Legend ostaja nedodelana, nevzdušna in dolgočasna biografija človeka, ki bi si zaslužil bolj spoštljivo obravnavo.

Leta 1976, slabih šest let po zloglasni seriji brutalnih umorov v Los Angelesu (najbolj razvpit je bil masaker v hiši tedaj visoko noseče igralke Sharon Tate, ki je bila zabodena kar 16 – krat), katere je zakrivila tolpa pod vodstvom karizmatičnega kultista Charlija Mansona, je luč sveta ugledal televizijski film Helter Skelter, ki se je osredotočal na prikaz dolgotrajnega in medijsko odmevnega sodnega procesa, ki je Mansona nehote spremenil v zvezdnika in najbolj zloglasnega kriminalca 20. stoletja. Druga istoimenska različica filma iz leta 2004, katero je režiral John Gray, se povečini distancira od prikaza sodnega procesa in namesto tega svoj čas nameni Lindi Kasabian, bivši članici Mansonovega kulta; temu se pridruži kot naivna 19 – letnica, ki z otrokom pobegne od bivšega moža in najde zatočišče pri Mansonovi “družini”. Četudi sprva tuči globoko naklonjenost do Charlija, jo ta z ostalimi člani vplete v izvajanje okrutnih zločinov, po masakru v hiši Tatove (sama je bila prisotna na kraju zločina, vendar pri umorih ni sodelovala) pa je ogorčena kult zapustila. Helter Skelter je vsekakor gledljiv, kratkočasen, napet in z zadovoljivim tempom zaznamovan televizijski film, katerega zaznamujeta predvsem odlični igralski predstavi Jeremyja Daviesa v vlogi Mansona ter Clee DuVall kot Linde Kasabian. Film kronološko (in z občasnimi flashbacki) popiše dogajanje na ranču Spahn, kjer je domoval Mansonov kult, medtem ko zadnjo tretjino nameni sodnemu procesu, žal pa sta obe plati zgodbe prikazani zelo površinsko in nepoglobljeno. Z drugimi besedami; Helter Skelter je filmska adaptacija članka o Mansonu na Wikipediji, kar pomeni, da gledalcu servira splošno znana dejstva, žal pa nič več kot to. Tudi ko se fokus obrne na Kasabianovo, se zdi, da ostaja neraziskan lik, ki ostaja zanimiv predvsem zaradi DuValline močno ekspresivne igre. Da ne bo pomote; film opravi svoje poslanstvo v skladu s pričakovanji, vendar pa se hkrati zdi, da veliko dogodkov zaradi boljše preglednosti in zgoščenosti spregleda ali zgolj bežno opiše. Helter Skelter bi tako bolje funkcioniral kot miniserija, medtem ko mu za celovečerni film manjka globine.