Al Yankovich, bolj znan po vzdevku “čudni”, se je v zgodovino glasbe vpisal ne zgolj kot tisti, ki je razposajen zvok polke ponesel v mainstream, ampak kot genialni “plagiator”, ki je zaslovel s parodičnimi priredbami glasbenih uspešnic izvajalcev kot so Madonna, Coolio, Queen in Michael Jackson. Lahko bi rekli, da je Yankovich kralj dvojega; polke in parodije, ki je navkljub očitno zafrkantski drži ter namerno bebavim besedilom s seboj prinašala tudi globoke satirične podtone o sodobnih družbenih problematikah kot so neustrezno zdravstvo, prekomerna teža in verske manipulacije. Film Weird: The Al Yankovich Story sodeč po naslovu obljublja prikaz življenja in dela čudaškega kralja parodije, vendar je treba vzeti v zakup, da gre za film o Yankovichu, ki se je vedno trudil, da ga ljudje ne bi jemali resno in tudi tokrat ni nič drugače. Pričujoči film, v katerem Yankovicha s presunljivim zanosom odigra Daniel Radcliffe, ni klasična biografija, saj je velika večina prikazanih dogodkov bodisi izmišljena bodisi zdramatizirana do te mere, da film ponese v vode čistega absurda. Govora je namreč o filmu, kjer Yankovich kot Rambo med drugim skuša rešiti svoje dekle, kraljico popa Madonno (dvojica v resničnem življenju ni bila nikoli v razmerju) iz rok zloglasnega narkokralja Pabla Escobarja. Govora je tudi o filmu, kjer npr. Yankovich želi tožiti Michaela Jacksona, ker je ta ustvaril parodični plagiat njegove uspešnice Fat (v resničnem življenju je kakopak bilo ravno obratno), tekom zgodbe pa se zvrsti nešteto zbadljivih popkulturnih referenc, ki so namenjene smešenju ne zgolj glasbene industrije, ampak žanru filmskih biografij nasploh. Weird: The Al Yankovich Story je film, ki ne ponuja oz. niti ne želi ponuditi globjega vpogleda v življenje naslovnega junaka, temveč sledi duhu njegovih pesmi; je absurdna, odštekana, trapasta, naspidirana in načičkana zmešnjava brez repa in glave, ki pa vse svoje pomankljivosti obrne v lastno korist in namesto biografije ustvari nekakšen očarljiv poklon ne zgolj Yankovichu, ampak vsem “čudakom”, ki si drznejo biti to, kar so in sanjati o nedosegljivem. Ta odštekan pristop kakopak ne bo povšeči vsakemu gledalcu, vendar pa – če smo popolnoma pošteni – si na drugačen način ne moremo predstavljati biografije o enem največjih glasbenih zafrkantov vseh časov. Weird: The Al Yankovich Story je nedvomno eden najbolj neumnih filmov letošnjega leta, hkrati pa tudi eden najbolj zabavni in absurdno domiselnih.

Tobias Lindholm je danski filmar, ki je med drugim spisal moderne mojstrovine kot sta Hunt in Drunk, v katerih je blestel Mads Mikkelsen, letos pa se predstavlja s svojim prvim angleško govorečim filmom The Good Nurse. Psihološki triler temelji na zločinih resničnega serijskega morilca Charlija Cullena, ki je med letoma 1988 in 2003 kot medicinski brat v številnih bolnišnicah umoril več kot 40 pacientov, čeprav naj bi bila neuradna številka žrtev mnogo višja. Velja omeniti, da fokusa pričujočega film ni na Cullenovih zločinih, ampak prikazu kratkotrajnega prijateljstva med morilcem (Eddie Redmayne) in na srcu bolno medicinsko sestro Amy (Jessica Chastain), ki po seriji nepojasnjenih smrti pacientov v njeni bolnišnici ter sproženi policijski preiskavi začne sumiti, da je njen novi prijatelj nekako vpleten v tragedije. The Good Nurse bi pogojno lahko označili za film o neobičajnem prijateljstvu, ki se zaradi bizarnih zunanjih okoliščin znajde na preizkušnji, vendar je ta pristop tokrat povsem razumljiv; filmi, ki prikazujejo resnične serijske morilce, so vedno dvorezni moralni meč, toda pričujoči izdelek je v prvi vrsti emocionalna zgodba medicinske sestre, ki najde uteho v navidez dobrosrčnem zaupniku, za katerega se izkaže, da še zdaleč ni to, za kar se predstavlja. Poleg tega pa Lindholm izpostavi še en zanimiv in bistveno bolj družbenokritičen vidik zgodbe o tem, kako je bil Cullen v preteklosti zaposlen v številnih bolnišnicah, ki so imele sume, da je vpleten v smri pacientov, vendar je bil njihov edini ukrep, da so Cullena vrgle na cesto oz. si ga podajale kot teniško žogico. Čustveni in družbenokritično naboj sta kompetentno vstavljena v resda konvencionalno in rahlo površinsko, vendar odlično odigrano in napeto dramo, ki svoje adute skriva v odličnih igralskih predstavah Chastainove in Redmayna in napetem temačnem ozračju. Z drugimi besedami; The Good Nurse je več kot priporočljiv ogled za ljubitelje filmov, posnetih po resničnih zločinih.