Francija, leta 1959. Ekscentrični filmski kritik Jean-Luc Godard, ki čuti, da je francoska sedma umetnost kreativno zašla v slepo ulico, se odloči posneti svoj prvi celovečerec; minimalistično kriminalno dramo Breathless, ki ob izidu postane esencialno delo t.i. francoskega novega vala, ki je opustil tradicionalne filmske tehnike in odprl vrata nekonvencionalnosti, eksperimentiranju, provokaciji in radikalnosti. Temu ključnemu trenutku v zgodovini francoskega filma se na prisrčen način pokloni Richard Linklater z biografsko komično dramo Nouvelle Vague, ki prikazuje ozadje nastajanja omenjene novovalovske klasike; gledalci spremljamo ciničnega Godarda (izvrstni Guillaume Marbeck), ki sprejme ponudbo producenta Georgesa de Beauregarda in v pičlih treh tednih posname film, v katerega sprva ne verjame skoraj nihče, niti sam Godard. Improviziran scenarij, ki se spreminja skoraj vsak snemalni dan, bizarni načini snemanja prizorišč, Godardovi ekscentrični izpadi, ki med drugim vključujejo tudi nenadne odpovedi dnevnih snemanj, konflikti z igralsko ekipo,… vse te prigode so elegantno vstavljene v Linklaterjev film, ki predstavlja presežek tako z vsebinske kot tehnične plati. Slednja je izražena v osupljivi oživitvi retro stila francoskih novovalovskih filmov 60. in 70. let, izvrstnih igralskih kreacijah (izstopa še Zoey Dutch, ki odigra vlogo legendarne igralke Jean Seberg), briljantni noirovski atmosferi in občudovanja vredni zgodovinski avtentičnosti. Nič slabše se ne odreže spretno scenarij s pikrimi dialogi, ki ohranjajo ravnovesje med duhovitostjo ter francosko eleganco, kombinacija vseh teh presežkov pa ustvari neverjetno očarljiv, strasten in iskren poklon gibanju, brez katerega bi sedma umetnost nedvomno stagnirala. Edina “težava” filma je ta, da bo navdušila predvsem tiste, ki so vsaj približno seznanjeni s francoskim novim valom, za začetnike pa bi izdelek znal biti nekoliko prenaporen in pretenciozen. Nouvelle Vague je tako očarljiv, duhovit in ganljiv romantičen poklon filmski umetnosti v pravem pomenu besede.

Vsaka filmska igralka, ki je svojo kariero zgradila na močnem seksapilu, se slej ko prej znajde na točki, ko mora občinstvu in kritikom dokazati, da je mnogo več kot zgolj lep obraz. Sydney Sweeney, ki ni nikoli bežala pred dejstvom, da v očeh mnogih predstavlja seks simbol nove generacije, se omenjenega podviga loti na predvidljiv način; z biografsko športno dramo Christy, ki vključuje vse sestavine “zmagovalne” formule za šarmiranje oskarjevske publike. Film režiserja in scenarista Davida Michoda pokriva vzpone in padce v kariernem in zasebnem življenju ameriške profesionalne boksarke Christy Martin (1968), “rudarjeve hči” iz ruralnih predelov Amerike, ki se je v 90. letih povzpela med najuspešnejše boksarke vseh časov, vendar pa je njena kariera ob prelomu stoletja začela nazadovati zaradi vse pogostejših porazov, psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je bila deležna s strani svojega moža in trenerja Jima Martina ter odvisnosti od mamil. Kot je bilo že omenjeno, je Christy film, s katerim se skuša Sweeneyjeva distancirati od golega zanašanja na svoj videz in predstaviti svoje igralske sposobnosti, pri tem pa je dokaj uspešna. Njena čustveno zavzeta in fizično intenzivna igra suvereno poganja film tudi v njegovih najšibkejših trenutkih, ko se scenarij formulaično oklepa raznih žanrskih klišejev in površinkosti, kar je posledica zajetja skoraj četrt stoletja dolge športne kariere v dobrih dveh urah. Sweeneyjevi ob boku stoji tudi neprepoznavni Ben Foster kot posesivni trener, nasploh pa filmu s produkcijskega vidika ni možno veliko očitati, saj prepričljivo obudi športni “duh” 90. let, postreže z dokaj brutalnimi in avtentičnimi prizori boksanja ter ustvari tekočo in gledljivo, pa četudi nedodelano pripovedno nit. Christy tako rahlo štrli iz povprečja biografskih športnih dram in je kot taka vsekakor vredna enkratnega ogleda, je pa žal še vedno preveč predvidljiva in varna, da bi pustila trajnejši vtis.