Narediti presek več kot 50-letne kariere ameriškega rock glasbenika Bruca Springsteena v enem samem filmu je nemogoč podvig, zato se zdi smiselno, da biografska glasbena drama Springsteen: Deliver Me From Nowhere pokrije zgolj njen manjši del. Natančneje; po velikanskem uspehu petega studijskega albuma The River in obširni turneji je Springsteen fizično in kreativno pregorel, zato se je leta 1981 preselil v hišo blizu njegovega rodnega kraja in v spalnici popolnoma sam posnel demo skladbe za ploščo Nebraska, ki je s svojim izrazitim minimalizmom, grobo tehnično podlago, “anti-rockersko” estetiko in surovo iskrenostjo postala najbolj pomembno delo v glasbenikovi karieri. Springsteen: Deliver Me From Nowhere bi na najbolj preprost način opisali kot precej konvencionalno hollywoodsko biografijo, ki na več mestih “zvesto” sledi žanrskim klišejem in preverjeni formuli glasbenih dram o ranljivih rockerjih, ki iščejo samega sebe; vse teme, ki jih film obravnava, so sicer kompetentno raziskane, vendar pa na pričakovano površinski način (depresija, s katero se je Springsteen spopadal med snemanjem Nebraske, je recimo omenjena zgolj v zadnjih desetih minutah filma) in s trenutki, ki skušajo izsiliti sentimentalno solzavost (prizori iz Springsteenovega otroštva, ki so prikazani sila klišejsko in nedomiselno). Navkljub temu pa film Springsteen: Deliver Me From Nowhere nikakor ne moremo odpisati kot še eno brezdušno in sterilno hollywoodsko biografijo; spretna režija Scotta Cooperja poskrbi, da film ne obtiči (pre)dolgo v klišejih in zgodbi doda dobrodošlo mero avtentičnosti in iskrenosti, za kar se je potrebno zahvaliti tudi režiserjevem razumevanju glasbenikovega opusa, zgodovinski natančnosti, živahnem tempu in ognjeviti igralski predstavi Jeremyja Allena Whita, ki perfektno zajame ves delavski mačizem kot tudi konfliktno ranljivost vzpenjajočega se rock zvezdnika. Bi Springsteen: Deliver Me From Nowhere lahko bil boljši film? Absolutno, vendar pa bi lahko bil tudi mnogo slabši.

31. marec leta 1943. Med premiero legendarnega broadwayjevskega muzikala Oklahoma! avtorjev Richarda Rogersa in Oscarja Hammesterina II. se iz občinstva naglo izmuzne Rogersov nekdanji sodelavec, tekstopisec Lorenz Hart in najde zatočišče v restavraciji, kjer se po končani predstavi namerava odvijati zabava. Med čakanjem na goste se Hart, razpet med alkoholizmom, pomanjkanjem samozavesti in kariernimi padci, zaplete v pogovore z osebjem restavracije, vojakom, ki je začasno na dopustu in pisateljem E. B. Whitom, domišljijo pa mu še posebej razburja mlada pesnica Elizabeth, do katere goji konfliktna čustva. Richard Linklater, filmar s prav posebnim čutom za minimalizem, se s svojim simpatičnim celovečercem Blue Moon hkrati pokloni bogati zapuščini “zlate dobe” Broadwayja, hkrati pa z “woodyallenovsko” nevrotično energijo ustvari izredno duhovit in sočuten portret ranljivega umetnika, ki mu ena noč ponudi priložnost za iskreno refleksijo lastnega kariere in zasebnih stisk, pri tem pa Linklater ni cinično osoren ali posladkano sentimentalen. Film odlično izkoristi omejenost lokacije, ki jo pospremijo ležena klavirska glasba 40. let, briljantno spisani dialogi ter prisrčna vizualna podoba, polna toplih barv, za piko na i pa poskrbi tudi čudoviti igralski ansambel, kjer presuni predvsem Ethan Hawke kot Hart v predstavi, vredni oskarjevskih nominacij, nič slabši pa niso Andrew Scott kot Rogers in Margareth Qualley kot Elizabeth, ki izvrstno lovi ravnotežje med usodno in empatično žensko. Velja opozoriti zgolj na to, da film zaradi svojega močnega zanašanja na dialoge, ki so polni referenc za literarna in gledališka dela, ne bo povšeči vsakemu gledalcu, še posebej ne tistemu, ki mu Broadway ni posebej blizu. Blue Moon ne odkriva tople vode, je pa simpatično nepretenciozna in ganljiva filmska (in glasbena) nostalgija.