Med letoma v 80. in 90. letih se je FBI znašel sredi enega svojih najbolj obširnih in zahtevnih lovov na skrivnostnega terorista, katerega so mediji poimenovali Unabomber in je bil odgovoren za serijo skrbno načrtovanih bombnih napadov, v katerih so med drugim umrli tri ljudje. Šele leta 1995 se je izkazalo, da se za identiteto bombaša skriva Ted Kaczynski, nekdanji profesor matematike, ki je v začetku 70. let zapustil akademske kroge, se preselil v odmaknjeno hribovje Montane in tam živel v popolni izolaciji od sveta brez vode in elektrike. Biografski triler Ted K v unikatnem prepletanju artističnega filma in napol dokumentarca spremlja Kaczynskija skozi leta asketske osame in njegove postopne preobrazbe v samopravičniškega ekoterorista, ki je napovedal vojno moderni tehnologiji in agresivni industrializaciji Amerike, saj še posebej slednja po njegovem mnenju uničuje gozdove in ostala naravna bogastva. Režiser in scenarist Tony Stone, ki sicer velja za eno vidnejših imen ameriškega neodvisnega filma, življenje naslovnega lika predstavi z občudovanja vrednim zanašanjem na avtentičnost; film je namreč povečini posnet na lokacijah, kjer je resnični Kazczynski prebival skozi leta izolacije, povrhu tega pa večina slišanih monologov izhaja neposredno iz njegovih dnevniških zapiskov, ki menda obsegajo čez 25.000 strani. Ta naturalistični pristop je dobrodošel odmik od hollywoodskega dramatiziranja in namesto polaganja besed v usta smo gledalci deležni ostre, provokativne in moralno kompleksne drame, ki niti približno ne podpira dejanj naslovnega lika, vendar pa njegovim besedam daje določeno težo, ob katerih se gledalec lahko pošteno zamisli, še posebej pri razpravah o tem, ali smo ljudje s tehnološkim napredkom naravi mačehovsko obrnili hrbet in da smo s tem posredno odgovorni za vzpon ekoterorizma. Seveda pa ta vsebinska in moralna kompleksnost ne bi bili mogoči brez vrhunske igralske predstave Sharltoja Copleyja, ki s svojo kameleonsko preobrazbo uspe pri gledalcu zbuditi tako zgražanje kot tudi sočustvovanje (kolikor je to pač mogoče). Ted K je tako izvrstna biografska drama, ki hkrati obsoja, izziva in gledalcem nastavlja nečedno ogledalo moderne družbe.

“Lucy, I’m home.” Tako se je glasil eden od mnogih citatov priljubljene humoristične nanizanke I Love Lucy, ki je med letoma 1951 in 1957 ob predvajanju praznila mestne ulice širom sveta, saj jo je tedensko spremljamo več kot 60 milijonov gledalcev. Humoreska, ki je med zvezde izstrelila dotedaj neuspešno rdečelaso igralko Lucille Ball in njenega moža, kubanskega glasbenika Desija Arnaza, je postala eden od največjih popkulturnih fenomenov 20. stoletja in je za vedno spremenila kolesje zgodovine televizijske zabave. Toda za fasado blišča in slave najbolj slavnega para v Ameriki so se skrivale mnoge nečednosti; medijske špekulacije o Arnazovi domnevni nezvestobi, obtožbe, da je Ballova v preteklosti sodelovala s komunisti, pogosti spori s televizijsko mrežo, ki so bili pogosto obarvani z močno seksistično in rasistično noto itd. Vse to in še mnogi osebni razlogi so postopoma vodili do konca zakona med Ballovo in Arnazom, delček te hkrati komične kot tudi tragične zgodbe pa skuša pokriti biografska drama Being the Ricardos, ki jo je zrežiral in spisal Aaron Sorkin. Kot je moč pričakovati, se Sorkin znova izkaže kot prefinjen filmar z odličnim očesom za podrobnosti, kar pripomore k več kot vzdušni podoživitvi zlate dobe Hollywooda, hkrati pa s spretno spisanimi, pikrimi in duhovitimi dialogi ter živahnim tempom poskrbi, da je gledalec deležen vsaj bežnega vpogleda v zakulisje slovite humoreske in zasebnega življenja njenih dveh zvezdnikov. In četudi se Nicole Kidman in Javier Bardem zdita dokaj nenavadni izbiri za vlogi Ballove in Arnaza, toda njuni predstavi sta fenomenalni in vredni celo oskarjevske nominacije. Kidmanova je še posebej osupljiva, Bardem pa kljub temu, da Arnazu ni preveč podoben, uspe zajeti njegovo karizmo, vroči kubanski temperament in smisel za humor. Pa vendar filma Being the Ricardos ne moremo uvrstiti me Sorkinove presežke, saj ta ni povsem kos svojim ambicijam in nekatere pomembnejše dele zgodbe (npr. rasistične opazke televizijske mreže, ki ni želela, da bi bila Lucy poročena s Kubancem) odpravi zelo na hitro in brez večjega učinka na potek zgodbe. Daleč od mojstrovine, toda Sorkin je vseeno dovolj spreten in izkušen filmar, da bi pustil, da bi pričujoči film padel v sivo povprečje.