Režiser Ridley Scott je pri svojih 83. letih še vedno v zavidljivo dobri kondiciji, saj je gledalcem letos namenil kar dva filma; zgodaj jeseni srednjeveški ep The Last Duel in tik pred začetkom veselega decembra biografsko dramo House of Gucci. Slednja prikazuje družinske razprtije znotraj vplivnega modnega imperija Gucci s poudarkom na močni vpletenosti Patricije Reggiani, nekakšne “črne vdove” družine, ki se je poročila z Mauricijem, sinom edincem Rodolfa Guccija, kateri njunega zakona sprva ni odobraval, a si je tik pred smrtjo premislil in Mauriciju predal svoj imperij v njegove roke. S tem znamka Gucci postane popkulturni modni fenomen, finančni uspeh in vpliv pa sčasoma splete mrežo prevar, ljubosumja, finančnih goljufij in sporov z Mauricijevim stricem in nečakom Paolom. House of Gucci je – verjetno tematiki primerno – bizaren film, ki bi ga najlažje opisali kot visokoproračunsko žajfnico, ki poka od melodramatičnosti, načičkanosti, teatralnih igralskih predstav (še posebej Jareda Leta v vlogi Paola, za katerega ni povsem jasno, če bi ga uvrstili v kategorijo očarljivo čudaškega ali preprosto nevzdržno katastrofalnega) in po hollywoodsko senzacionalističnega preoblikovanja resnične zgodbe. Zdi se, da je s pričujočim filmom Scott skušal doseči isti nivo ekscesnosti in pretiravanja kot Martin Scorsese v komediji The Wolf of Wall Street, takšen pristop pa bi znal razdeliti gledalce. Pa vendar je House of Gucci tiste vrste film, ki s svojim bizarnim tonom na začetku odbija, kasneje pa se gledalec nanj privadi in celo začne uživati, če je pri tem seveda pripravljen sprejeti določene kompromise. Dogodki v filmu so pogosto posredovani brez globjega vpogleda vanje, večina likov je stereotipno karikaturnih, na več mestih se zdi, da se zgodba hkrati vleče kot tudi drvi mimo, že omenjena teatralna igra pa je vsaj fascinantno pretirana z izjemo Lady Gaga v glavni vlogi Patricie, ki edina preseže karikaturnost lastnega lika in temu doda veliko globine. House of Gucci je kot biografska drama sila povprečen izdelek, ki ponudi zelo skop vpogled v resnično dogajanje, toda če jo gledalec vzame kot kompetentno in kratkočasno imitacijo melodramatičnih telenovel tipa Santa Barbara, kjer je gledati bogataše, ki se koljejo med seboj, svojevrstni užitek, bo v filmu užival. Za kakšen bolj realističen vpogled pa bo treba podatke iskati kje drugje.

28. april leta 1996 velja za datum najhujšega strelskega pokola v zgodovini Avstralije; na ta dan je 29 – letni Martin Bryant v obalnem mestecu Port Arthur ubil 35 ljudi, 23 pa ranil, naslednji dan pa je policija storilca prijela, v medijsko odmevnem sodnem procesu pa je bil Bryant obsojen na kar 35 dosmrtnih zapornih kazni brez možnosti pogojnega izpusta. Tragedija je vplivala na korenite spremembe znotraj orožarske zakonodaje, po četrt stoletja pa še vedno velja za skoraj tabu temo in travmo, ki jo avstralska družba ni zmožna preboleti. Zato ni presenetljivo, da je bilo nastajanje filma Nitram, ki je delno povzet po Bryantovem resničnem življenju, režiserja Justina Kurzela pospremljeno z ogorčenjem javnosti, češ da se bo na račun tragedije ustvarila cenena eksplotacija in krvava pornografija v stilu šokerjev kot sta Saw in The Texas Chainsaw Massacre. Na srečo je Kurzelov Nitram vse prej kot neokusna orgija nasilja in drugih nepotrebnih žanrskih ekscesov; je skrbno premišljena in pretresljiva karakterna študija, ki se odpoveduje družbenim in političnim komentarjem in namesto tega postreže s srhljivo realističnim in mestom mučnim portretom problematičnega mladeniča in njegovega vsakdanjika, zaznamovanega s težavnimi družinskimi odnosi, nezmožnostjo vzpostavitve normalnih čustvenih odnosov ter pogostimi nasilnimi izbruhi. Kurzel tako uspe ohranjati ravnovesje med razumevanjem težav osrednjega lika in obsojanjem njegovih zločinov, katerim pravzaprav ne namenja veliko pozornosti, saj ga bolj kot sam pokol zanima veriga dogodkov, ki so Bryanta pripeljali do te točke v življenju. Po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav Caleba Landryja in veteranke Judy Davis v vlogi Bryantove mame uspe Nitram naslikati podobo vsakdana, pred katero kot družba vztrajno bežimo, pa četudi se bomo z njo morali slej ko prej soočiti, če želimo v prihodnje preprečiti takšne tragedije. Intimna in tiha psihološka drama, ki pa je hkrati tako glasna, da njenega sporočila gledalec zlepa ne bo pozabil.