V okviru športnih biografij smo gledalci običajno priča vzponu nadpovprečno inteligentnega športnika, ki mora premagati številne ovire, da se prebije na simbolični vrh sveta. King Richard ubere nekoliko drugačen pristop, saj v ospredje ne postavlja športnikov, temveč tiste, ki za njimi stojijo, v tem primeru Richarda Williamsa, očeta in trenerja slovitih tehniških igralk, sester Serene in Venus Williams. O Richardu je bilo sicer prelitega že ogromno črnila in mnenja o njem ostajajo deljena, še posebej zaradi njegovih strogih vzgojnih metod in za otroke napornih treningov (Richard je začel s Sereno in Venus trenirati, ko sta bili stari komaj štiri leta), zaradi katerih sta bili sestri Williams prikrajšani za običajno otroštvo, toda King Richard to kontraverznost pomete pod preprogo in Richarda predstavi v bolj ali manj pozitivni luči. Film se osredotoča na očetova prizadevanja, da bi se s hčerkama (in celotno družino) odselil iz nasilnih in s kriminalnom okuženih ulic Comptona na prestižne teniške turnirje, vendar pa sestri Williams pri tem ovira ravno Richard s svojo zoprno trmoglavostjo in pretirano zaščitniškostjo do lastnih hčera, kar pa film – kot že rečeno – obravnava kot majhno osebnostno napako. King Richard tako funkcionira kot tipična hollywoodsko zdramatizirana zgodba o uspehu, ki pa kljub temu premore dovolj iskrenosti in pristnih emocij, da se gledalec ne bo počutil preveč čustveno zmanipuliranega. Seveda pa film drži pokonci odlična igra Willa Smitha, ki se osupljivo dobro zlije z naslovnim likom in ga naredi hitro poistovetljivega, četudi v osnovi vedno ostaja klasični nerazumljen heroj, kateremu vsi trdijo, da zahteva nemogoče, a mu na koncu vendarle uspe to nemogoče tudi doseči. Kot celota je King Richard kratkočasna biografija, ki noče provocirati ali izpraševati Richardove metode in če je gledalec pripravljen sprejeti to dejstvo, bo v filmu užival. Nekateri se bodo resda spotaknili ob dilemo, da sta sestri Williams prikazani kot nebogljeni punčki, ki venomer potrebujeta očetovo pozornost, da sta uspešni, toda tudi ta pogled je odvisen od samih gledalcev. King Richard je nepretresljiv, konvencionalen in formulaičen biografski film, ki pa je vreden vsaj enkratne pozornosti.

Pablo Larraín je leta 2015 posnel izvrstno biografsko dramo Jackie, ki je razgalila zasebno življenje ene najbolj priljubljenih prvih dam ZDA, Jackie Kennedy, podoben pristop pa ubere tudi pri najnovejšem celovečercu Spencer, sicer svobodne interpretacije ene od prelomnic v življenju priljubljene britanske princese Diane; trenutka, ko je Diana sklenila končati zakon s princem Charlesom in s tem obrnila hrbet konzervativnemu in zadušljivem tradicionalizmu britanske kraljeve družine. A namesto konvencionalne biografije, ki bi se spustila v enciklopedično nizanje razlogov, ki so Diano pripeljale do te točke v življenju, je Spencer zamišljen kot globoko intimna psihološka drama s presenetljivo minimalističnim pristopom; večina dogajanja se namreč odvija na posestvu Sandrigham, kjer se leta 1991 za božične praznike po tradiciji zbere celotna kraljeva družina. Že od uvodnih kadrov, ko gledalci uzremo Diano in spremljamo njeno skopo interakcijo z osebjem in ostalimi člani družine (z izjemo njenih sinov), postane jasno, da Dianina svobodomiselnost in determinacija, da bi znotraj kraljevih krogov zapihal svež veter, naletita na gluha ušesa, kar osrednjo junakinjo postopoma pahne v stanje izolacije čustvenje otopelosti in duševne stiske. Larraín z ravno pravšnjo mero melodramatičnosti in sofisticiranega realizma zajame stanje Dianinega uporniškega duha, ki pa se duši pod plastjo arogance in zoprnega snobizma kraljevih krogov, kjer velja, da mora vsak njihov član imeti dva obraza; svojega pravega in tistega, katerega nakloni množicam, česar pa Diana ne zmore. Navkljub temu, da je film fiktiven, pa bi si upal trditi, da je tudi daleč najbolj iskren in avtentičen prikaz prave princese in njenega notranjega boja. Seveda se je za to v prvi vrsti treba zahvaliti fenomenalni Kristen Stewart, ki Diane ne imitira, ampak se z njo zlije na tako presunljivo preprost način, da bo gledalec na več mestih celo mislil, da pred seboj gleda resnično Diano. Zna se sicer zgoditi, da bodo nekatere režiserjeve nekonvencionalne odločitve zmedle gledalca, še posebej tistega, ki išče odgovore na vprašanja o tem, kdo je sploh bila Diana. Spencer ni zgodba o Diani, ampak praktično o vsaki ženski, ki se je kadarkoli počutila ujeto.