Ali po številnih dokumentarcih, igranih filmih, izdanih avdio posnetkih in knjigah resnično potrebujemo še en film o razvpitem serijskem morilcu Tedu Bundyju? To je glavno vprašanje, ki se porodi pred ogledom biografske drame No Man of God, še enega filma, ki skuša gledalcu razgaliti omenjenega klavca na čim bolj intimen ter iskren način, ne da bi pri tem zapadel v pretirano demoniziranje (kolikor je pač to možno) ali nenamerno poveličevanje osrednjega lika. Film sicer ni klasična biografija, saj pokriva zgolj zadnja leta Bundyjevega življenja, ko se je ta zaradi suma številnih umorov mladih deklet naposled znašel za rešetkami in poskušal na vse možne načine preprečiti svojo usmrtitev, hkrati pa je navezal nenavadno prijateljstvo z mladim in naivnim agentom FBI, Billom Hagmaierjem, ki skuša preko pogovorov z Bundyjem izoblikovati reprezentativni profil tipičnega serijskega morilca. Posebnost filma No Man of God je, da se ta povečini odvija kot gledališka igra, saj je glavnina dogajanja postavljena v notranjost zasliševalne sobe, kjer Hagmaier in Bundy skušata skleniti nekakšno zavezništvo in vezo zaupanja, pa četudi prvega vodi zgolj motiv, da bi iz Bundyja izsilil priznanja za storjene zločine. No Man of God je film, ki polaga vse svoje adute v prezenco glavnih igralcev Elijaha Wooda in Luka Kirbyja v vlogah Hagmaierja in Bundyja in glede tega je dokaj uspešen; Wood s svojim večno deškim obrazom in nedolžnim pogledom v očeh prepričljivo upodobi naivnega, vendar odločnega agenta FBI, nasproti pa mu stoji fenomenalni Kirby, ki je od vseh filmskih upodobitev Bundyja daleč najboljši. Kirby ni zgolj vizualno podoben Bundyju do te mere, da je že kar strašljivo, ampak tudi perfektno zajame njegove značajske poteze, manipulativno naravo in zlovešči šarm, po katerem je bil znan. Ravno zaradi močnih igralskih predstav je gledalec ves čas močno vpet v samo dogajanje, pa četudi film zgolj ponavlja že stokrat slišana dejstva o Bundyju in z vidika informiranja ne ponudi nobenega novega vpogleda v njegovo življenje. In slednje je tudi edina napaka sicer kompetentno narejene dialoške drame; Bundy je namreč bil že tolikokrat obravnavan, da je praktično nemogoče postreči z zgodbo, ki bi podala nova šokantna razkritja, zato No Man of God nikoli ne uspe docela upravičiti svojega obstoja. A kot že rečeno; film se uspe gledalcu odkupiti z odličnimi igralskimi predstavami, spretno spisanimi dialogi ter subtilnim razgaljanjem mita, ki se je spletel okoli Bundyja. Kljub temu pa je že skrajni čas, da bi čezlužniki v svoji fascinacijami nad serijskimi morilci na velikem platnu lahko počasi preusmerili pozornost na še koga drugega kot zgolj Bundyja.

Chapter 27 je film, ki že na podlagi same vsebine tvega negativne odzive občinstva, saj se ta dotika ozadja enega najbolj šokantnih in tragičnih dogodkov v zgodovini rock’n’rolla; atentata na nekdanjega Beatla, mirovnika in idola hipijevske subkulture, Johna Lennona. Ta je 8. decembra 1980 v poznih večernih urah padel pod streli duševno neuravnovešenega oboževalca Marka Davida Chapmana, ki je glasbeniku med drugim zameril izjave o tem, da so Beatlesi večji od Jezusa in da se je v svojih pesmih pogosto norčeval iz motivov krščanske vere. Chapman je zaradi svojega dejanja še danes množično osovražen, saj je umoril poeta miru in ljubezni iz še danes ne povsem jasnih razlogov, zato bi se marsikomu zdelo nesprejemljivo in žaljivo, da bi kadarkoli posneli film o njegovem življenju. Chapter 27 je tako film, nad katerim bodo mnogi dvignili roke zgolj zato, ker ponuja neolepšan in – kolikor je pač mogoče – objektiven portret nestabilnega in pogosto pasivno agresivnega outsiderja, ki prispe v New York z dvojnimi nameni; srečati svojega glasbenega idola in ga umoriti. Režiser in scenarist Jarrett Schaefer se ne poslužuje odkritega kritiziranja Chapmana in njegovega okrutnega dejanja in namesto tega postreže z mučno, vendar hkrati fascinantno karakterno študijo napol shizofrene osebnosti, ki je v zadnjih dneh pred atentatom zbegano lovila ravnotežje med malikovanjem in preziranjem Lennona kot človeka in glasbenika. Ta navidez hladnokrven in neprizadet pristop je najverjetneje tlakoval pot mnogim ogorečenim kritikam, ki so film označile za žaljiv in neprimeren. Debate o tem, ali si Chapman “zasluži” svojo igrano biografijo, so sicer na mestu, toda po drugi strani se zdi arogantno označiti nek film za slab zgolj zato, ker v njem nastopa slab človek. Nenazadnje pa si Chapter 27 zasluži pozornost že zaradi fenomenalne igre Jareda Leta, ki pred očmi gledalca poskrbi za presunljivo fizično in psihično preobrazbo, s tem pa študijo čudaške osebnosti, kot je Chapman, naredi še toliko bolj fascinantno. S tehničnega vidika se film ne more pohvaliti z vrhunsko produkcijo in prav tako se mu pozna omejen proračun, vendar pa ga po drugi strani ravno ta minimalizem drži na realnih tleh in tako uspe biti poetičen brez odvečne sentimentalnosti in grob, ne da bi ob tem izpadel neobčutljivo. Chapter 27 je tako film, ki bo vedno razdelil občinstvo na tiste, ki bodo v njem prepoznali zanimiv psihološki portret neuravnovešenega uma ali pa neokusno eksplotacijo. Odločitev pa je kakopak na strani gledalcev.