Posneti film o življenju na dosmrtno ječo obsojenega morilca Marka Davida Chapmana je tvegan podvig; Chapman, ki je 8. decembra 1980 ustrelil slovitega “beatla”, glasbenega genija in mirovnika Johna Lennona pred njegovim stanovanjem v New Yorku, je namreč priznal, da je to dejanje zagrešil zato, da bi iz anonimnosti stopil pod soje žarometov slave. Slednjega je bil sicer deležen, pa četudi na načine, ki mu ne bi smeli biti v ponos, če pa še nekdo o njemu posname film, pa mu daje še več pozornosti kot si jo dejansko zasluži. In naključje je naneslo, da sta v skoraj istem času izšla dva tematsko podobna filma o Chapmanu oz. njegovem atentatu na Lennona; Chapter 28, kjer je morilca odigral Jared Leto in The Killing of John Lennon. Oba filma se povečini osredotočata na Chapmanove zadnje dneve v New Yorku pred usodnim dejanjem, le da je drugi nekoliko bolj poglobljen, kompleksen in ne skuša zgolj poustvariti enega od najbolj tragičnih dogodkov v zgodovini glasbe, ampak se samozavestno poglobi v Chapmanovo psiho, ponudi bežne vpoglede v njegovo otroštve, odnose z materjo in ženo ter predvsem njegovo obsesijo s kultnim Sallingerjevim romanom A Catcher in the Rye ter glasbo legendarnih The Beatles. Na tem mestu se kakopak porodi vprašanje, če resnično potrebujemo biografijo o takšnem človeku, kot je Chapman. Mnogi bodi trdili da ne in malo verjetno je, da jih bo ogled pričujočega filma prepričal v nasprotno, pa četudi to ni krivda samega izdelka. The Killing of John Lennon namreč ni film, ki skuša dejanja svojega “junaka” opravičevati ali pa celo podpirati, hkrati pa se ne spusti v njegovo demoniziranje in ga predstavi kot duševno neuravnovešenega samotarja, ki je v prvi vrsti žrtev samega sebe oz. svojih obsesij, ki so ga pahnile v brezno popolne norosti in zblojenih iluzuij. S pomočjo grobe zrnate fotografije, odlične igralske predstave Jonasa Balla, skoraj psihadelične montaže in poetičnih vložkov, ki skušajo pojasniti vsaj delček motivov, ki so Chapmana nagovorili k uboju poeta miru in ljubezni. The Killing of John Lennon morebiti res ne uspe odgovoriti na vsa vprašanja in si včasih privošči spodrsljaje v obliki eksplotacijskega nasilja, vendar pa hkrati gledalca odpelje do bistva zla, da bi ga lažje razumel in v prihodnje tudi preprečil.

The Killing of Kenneth Chamberlain je film, posnet po resnični tragediji, ki se je pripetila 19. novembra 2011 v zgodnji jutranjih urah v newyorški soseski White Plains; policija se je odzvala klicu na pomoč iz stanovanja ostarelega marinca, srčnega bolnika in duševno neuravnovešenega Kennetha Chamberlaina. Ko je slednji obrazložil, da je sprožil klic na pomoč po pomoti, je policija vztrajala, da vstopi v njegovo stanovanje, vendar ji Chamberlain tega ni dovolil. V naslednji uri so policija, gasilci in reševalci skušali na silo vdreti v Chamberlainovo stanovanje, napeto dogajanje pa se je kmalu sprevrglo v nasilje in slabi dve uri po intervenciji je starec klonil pod streli enega od policistov. Film režiserja in scenarista Davida Midella je strašljivo avtentična rekonstrukcija incidenta, ki se skoraj v celoti odvrti v realnem času in brez odvečnih političnih komentarjev razgali ne zgolj absurdnost celotne situacije (Chamberlain je vsaj 60 – krat prosil policijo, da je z njim vse v redu in naj ga pustijo pri miru, vendar so policisti njegove prošnje arogantno ignorirali, kar je sčasoma privedelo do izbruha nasilja) ampak tudi zlorabe moči in rasizem v policijskih vrstah. Tovrstnih problematik se čezlužniki lotevajo pogosto, vendar pa zaradi lažne politične korektnosti in sentimentalizma zelo redko uspejo gledalcu tovrstne zgodbe predstaviti na prizemljen in prepričljiv način. Midellov film ne spada v to kategorijo; The Killing of Kenneth Chamberlain je minimalističen, surov, necenzuriran in pretresljiv prikaz tragedije, katere dejanja so dovolj zgovorna, da se gledalec zamisli nad tem, v kakšni družbi pravzaprav živimo. Tresoča kamera, naturalistična igra (še posebej se izkaže veteran Frankie Faison v naslovni vlogi) ter vztrajanje pri tem, da se dogajanje odvija v skoraj realnem času ustvarijo za gledalca enako edinstveno kot tudi neprijetno izkušnjo, ob nastopu odjavne špice, ko lahko prisluhnemu resničnim avdio posnetkom Chamberlainovega spopada s policisti, pa se lahko upravičeno vprašamo, koliko takšnih tragedij bo še “potrebnih”, da bo družba prispela do točke streznitve. The Killing of Kennet Chamberlain ni samo film, ampak strašljivo svarilo o luknjah v vse bolj demoraliziranem sistemu.