Čezlužna raperska scena je bila konec 80. in v začetku 90. let zaznamovana z dokaj brutalno vojno med vzhodno in zahodno obalo, katero sta vsak na svojem bregu predstavljala legendarna Notorious B.I.G. in Tupac Shakur. Žal se je njuno rivalstvo, ki je bilo predvsem medijsko zelo napihnjeno, končalo s smrtjo obeh; 7. septembra 1996 je pod streli neznanega napadalca padel najprej Tupac, dobre pol leta zatem pa še B.I.G. v podobno nepojasnjenih okoliščinah. In preiskava umora slednjega predstavlja tudi osrednji konflikt filma City of Lies, ki bi moral luč sveta ugledati že dobri dve leti nazaj, vendar se je zaradi domnevnih obtožb o nasilju glavnega igralca Johnnyja Deppa film znašel v bunkerju. V biografskem trilerju spremljamo prizadevanja novinarja Jacksona (Forest Whitaker) in upokojenega policijskega detektiva Russella Poola, ki po več kot 20. letih skupaj odkriva sledi, ki bi vodile do razkritja morilca slovitega raperja, pri tem pa naletita na umazane podrobnosti o korupciji in zarotah znotraj losangeleških policijskih vrst, ki naj bi bile močno vpletene v B.I.G.-ijev umor. City of Lies je dokaj konvencionalni triler, neke vrste ulična drama, kjer liki hodijo od enega kraja do drugega in razlagajo umazane podrobnosti osrednjega primera, prisotno pa je tudi veliko flashbackov, ki nekoliko razbijejo monoton tempo filma. Slednje sicer filmu ni nujno treba šteti v minus, saj gre za zgodbo, ki jo je moč pripovedovati zgolj z nizanjem dejstev in špekulacij, City of Lies pa ima to srečo, da uspe primer umora vplivnega raperja dvigniti na nivo družbeno angažirane drame o moči oblasti in korupcije v mestu angelov. Da film ni (preveč) dolgočasen, poskrbi tudi simpatični igralski duo Whitaker in Depp, sprana fotografija in prepričljivo temačno ozračje, ki simbolično ponazarja rasne napetosti v obdobju po neredih Rodneyja Kinga. Četudi film razumljivo ob koncu ne poda nobenega jasnega odgovora (umora tako Shakurja kot B.I.G.-ja ostajata nerazrešena), je City of Lies še vedno izredno fascinanten, pa četudi rahlo staromoden krimič za pregajanje dolgčasa.

Billie Holiday velja za eno najbolj vplivnih jazz umetnic vseh časov, ki s svojo emocionalno vokalno interpretacijo pesmi ni zgolj navduševala občinstva, ampak hkrati spregovorila v imenu tistih, katerih glasove bi skoraj zadušila krvava ameriška zgodovina. Med njenimi najbolj znanimi pesmimi je vsekakor odmevna Strange Fruit iz leta 1939, v kateri prepeva o tedaj izredno občutljivi temi nekaznovanega obešanja temnopoltih na ameriškem jugu. Z današnjem vidika se zdi nenavadno, toda Holidayjeva je zaradi izvajanja omenjene protesniške pesmi pristala pod drobnogledom zveznih agentov FBI, ki so sredi medijsko odmevne vojne proti drogam izkoristili pevkino odvisnost od mamil ter jo na tak način poskušali odstraniti izpod soja žarometov. To obdobje njene kariere pokriva biografska drama The United States vs. Billie Holiday, kjer naslovno junakinjo v svoji prvi glavni vlogi odigra Andra Day. Glede na to, da gre za njen debitantski nastop, kjer se je soočila z zahtevno vlogo upodobitve ene najbolj družbeno relavantnih in karizmatičnih pevk vseh časov, lahko brez kančka dvoma potrdimo, da je svoje delo opravila z odliko. Dayjeva ne imitira Holidayjeva, ampak kar postane ona, ne da bi pri tem izpadla preveč melodramatično in pokroviteljsko; njeni nastopi na odru so veličastni, pohvaliti pa je treba tudi odločitev filmarjev, da so brez odvečne cenzure pokukali v ozadje njenega življenja in se odgovorno dotaknili njenih temačnih plati, še posebej odvisnosti od mamil, impulzivnega obnašanja ter samodestruktivnih nagnenj. Hkrati pa je Dayjeva žal tudi edini presežek, ki ga pričujoči film ponuja; Holidayjeva zgodba je vsekakor fascinantna in preveč pomembna, da si ne zasluži filmske uprizoritve, toda The United States vs. Billie Holiday navkljub visokim ambicijam ne uspe izkoristiti svojega potenciala in življenjsko pot umetnice predstavi na precej nefokusiran in površinski način. Režiser Lee Daniels skuša na vsak način ustvariti nekonvencionalno biografijo, kjer je življenje naslovne junakinje prikazano tudi preko sanjskih sekvenc ter nenadnih flashbackov, vendar takšen pristop ustvarja prej zmedo kot pa koherentno zgodbo. Nasploh se zdi, da film skače od enega dogodka do drugega brez rdeče niti in ob tem gledalca pušča hladnega (kar je glede na ponujeno zgodbo prava škoda), z izjemo Holidayjeve ni prav noben lik v filmu ustrezno razvit (še posebej njen ljubimec, sicer FBI agent Jimmy Fletcher, ki ne bi mogel biti bolj leseno dolgočasen), vtis pa še dodatno pokvari precej neroden scenarij, ki večkrat spominja na nekaj, na kar naletimo v srednješolskih gledaliških predstavah. The United States vs. Billie Holiday je tako vreden ogleda zaradi magnetnega nastopa Dayjeve, za bolj podroben in zanimiv vpogled v življenje Holidayjeva pa bo bolj primeren kakšen dokumentarec.