Filmski mojster Martin Scorsese je resda že zdavnaj vstopil v jesen svojega življenja, vendar pa mu očitno kreativne energije in domiselnosti niti najmanj ne primanjkuje. To dokazuje s svojim zabavljaškim, hedonističnim, divjim in odbitim epom The Wolf of Wall Street, ki navkljub dolžini dobrih treh ur uspe gledalca zabavati vse do zadnje minute. Film sicer prikazuje resnično življenjsko zgodbo gizdalinskega borznega posrednika Jordana Belforta, ki v začetku 90. let s pomočjo najrazličnejših prevar in koruptivnih dejanj postane eden najbogatejših ljudi na svetu, temu pa sledi njegov padec v svet popolnega razvrata, pranja denarja, pijančevanja in naraščujoče odvisnosti od mamil. Scorsesejev ep po pričakovanjih večino časa nameni prikazu hedonističnega raja, ki ga je Belfort užival s svojimi kolegi in film pri tem ne pozna nobenih zavor; v času ekstremne politične korektnosti in vse bolj hinavsko zlizane hollywoodske oportunističnosti se The Wolf of Wall Street ne drži nazaj ter z nesramežljivo in po svoje prikupno zabavljaško neodgovornostjo razgali vsakdan ljudi na borzi, ki bogatijo na račun naivnih delovnih ljudi. Na nek način bi lahko rekli, da je Belfortova zgodba tudi zgodba o kapitalizmu, o vzponu sistema, ki je svet kravaterjev, ki sedijo v pisarnah in s telefonom v roki sklepajo sumljive posle, spremenil v pobesnel divji zahod, kjer preživijo zgolj najmočnejši in najbolj zviti posamezniki. Scorsese je na srečo dovolj pameten, da se zaveda svoje kritične drže in na več mestih s pomočjo metafikcijskih trikov nagovori gledalca o stranpoteh zmešanega sistema, čeprav hkrati ohranja distanco in se izogne pretiranemu demoniziranju osrednjega lika. To s seboj prinaša tudi nekaj slabosti; nedvomno je The Wolf of Wall Street zabaven, kratkočasen in prikupno odštekan izdelek, toda vseeno se zdi, da film nameni preveč časa prikazu razvrata, odločno premalo pa razvoju likov (z izjemo osrednjega, ki ga odlično odigra Leonardo DiCaprio). Ti so pogosto prikazani dokaj karikaturno in površinsko (morebiti je to celo namen filma), še slabše pa je odnesejo ženski liki, ki v mnogih prizorih zgolj statirajo in polnijo kader. Nasploh se zdi, da je The Wolf of Wall Street film, kjer Scorsese sam sebi dokazuje, da se lahko tudi na stara leta znori in da ga ni povozil čas. Če pa je to za Martyja dovolj, se ne bomo pritoževali. Strašansko zabavna in gledljiva, pa četudi nekoliko plitka anti-oda kapitalizmu.

Družbeno gledano se je Amerika v zadnjih letih močno spremenila, tega pa se zaveda tudi Hollywood, še posebej po famozni kampanji o t.i. “belih Oskarjih”, ki so filmski industriji očitali sledenje sistematičnemu rasizmu. Zato ni presenetljivo, da je že lep čas moč čutiti porast družbeno angažiranih filmov, ki osvetlujejo nekatere družbeno najbolj relavantne dogodke v zgodovini ZDA. Nenazadnje so tudi temnopolti prejeli svoj “črni mesec” februar, namenjen odpiranju številnih vprašanj na temo rasne segregacije v Ameriki in na kakšen način zajeziti bliskovit vzpon nestrpnosti v družbi. In ni naključje, da smo letošnjega februarja deležni novega družbeno angažiranega filma Judas and the Black Messiah, ki se sicer dotika pogosto slabo raziskanega obdobja delovanja politične združbe Črni Panterji, delujoče med letoma 1966 in 1982 in v očeh javnosti portretirana bodisi kot aktivistična organizacija, ki zastopa pravice manjšin ali kot teroristična združba, ki seje sovraštvo do belcev. Film režiserja in scenarista Shake Kinga sicer temelji na resnični zgodbi Williama O’Neala, ki se je konec 60. let kot ovaduh FBI infiltriral v vrste Črnih Panterjev in postal desna roka njihovega vodje, karizmatičnega aktivista Freda Hamptona. Hampton je bil v očeh FBI eden od najhujših državnih sovražnikov, še posebej zato, ker je navkljub mnogim težavam z zakonom uspel utrditi svoj status “črne mesije”, ki se ni zavzemala zgolj za pravice temnopoltih, temveč je na svojo stran pridobila mnoge manjšine. Ena od večjih prednosti Kingovega filma je ta, da se uspe kompetentno poglobiti v – kot že rečeno – nekoliko slabo raziskano zgodovino Črnih Panterjev in njihovo delovanja prikazati na karseda realističen način, z dobršno mero sočutnosti kot tudi potrebne kritične distance. Za razliko od npr. Spika Leeja, katerega nadležna navada je, da gledalec zelo rad polaga v usta pogosto enostranska politična sporočila, se King premeteno odloči, da je O’Nealova zgodba dovolj zgovorna sama zase in ne potrebuje vsiljivih komentarjev, kar filmu doda za žanr biografskih / zgodovinskih dram potrebno avtentičnost in iskrenost. S pomočjo odličnih igralskih predstav (Daniel Kaluuya se kot Fred Hampton lahko nadeja nominacije za Oskarja), melodičnega soundtracka, prepričljive obuditve duha 60. let ter ravno pravšnjo mero suspenza kot človeške drame se film Judas and the Black Messiah dvigne visoko nad povprečje in postane eden od pomembnejših filmskih dokumentov, potrebnih za razumevanje zgodovine “črne Amerike”. Vsebinsko močan film, ki zajame glas neprivilegiranih množic.