Florida, februarja leta 1964. Sloviti boksarski mojster Muhmmad Ali (tedaj znan še pod imenom Cassius Clay) v ringu nepričakovano premaga favorita Sonnyja Listona in postane nov svetovni težkokategorni prvak. Po koncu dvoboja Clay skupaj s svojimi tremi najboljšimi prijatelji, političnim aktivistom Malcomom X, igralcem ameriškega nogometa Jimom Brownom in soul pevcem Samom Cookom proslavlja zmago in se hkrati zaplete v vročo debato o širših družbenih problematikah kot so rasizem in kako vsak izmed njih skozi svoje delo prispeva k zmanjšanju rasne segregacije in represije, ki jo občuti temnopolta skupnost v Ameriki. One Night in Miami, sicer režijski prvenec igralke Regine King, ni klasična biografija, pa četudi v njej kot osrednji liki nastopajo štiri temnopolte ikone 20. stoletja, ki zajemajo različna področja; umetnost, politika in šport. Da se zgodba odvija ravno na večer Clayjeve znamenite zmage, ni naključje, saj je ta predstavljala pomemben družbeni mejnik (pa četudi so bili temnopolti v 60. letih še vedno močno podvrženi rasnim predsodkom in omejitvam, ki so mejile na čisto poniževanje), vendar pa je hkrati odprla številna težavna vprašanja o tem, kakšno vlogo bo ta dejansko pustila v knjigi zgodovine človeštva. Glavna odlika filma je ta, da razbije mitološko podobo osrednjih ikoničnih likov in si jih upa predstaviti v bistveno bolj ranljivi luči in polne dvomov; Clay namerava prestopiti v islamsko vero, Malcom X pa razmišlja o ravno nasprotnem, Brown skuša zamenjati športno kariero za filmsko (pa četudi v skladu s konzervativnimi časi igra zgolj “črnce, ki hitro umrejo”), medtem ko se Cook znajde pred neprijetno resnico, da je svoj glasbeni talent za denar prodal belskemu občinstvu. One Night in Miami je tako film, ki navkljub časovni distanci na odgovoren in boleče realističen način obravnava žal še vedno aktualne problematike, ki zadevajo položaj temnopolte skupnosti v ZDA, hkrati pa ohrani dovolj upanja za grajenje v poti v – upajmo – lepšo prihodnost. Kingin režijski prvenec je tako družbeno relavanten, odlično odigran, spretno zrežiran in na vseh ravneh nadpovprečno dober izdelek, ki ga gledalce ne smemo pozabiti.

Vse umetnike je na tak ali drugačen način zaznamovala bolečina, toda lahko se strinjamo, da je bila mehiška slikarka Frida Kahlo na tem področju prav posebna mojstrica; njeni znameniti avtoportreti so odražali njeno bolečino, ki ni bila zgolj duševna, ampak tudi fizična, saj je njeno mladost zaznamovala tragična prometna nesreča, v kateri bi skoraj izgubila življenje. Na srečo je Kahlova uspela nemoč nad pohabljenostjo njenega telesa uspela projecirati na slikarsko platno in vse ostalo je – kot radi rečemo – zgodovina. Z drugimi besedami; Kahlova je umetnica, večja od življenja in zato je posneti biografski film o njej toliko bolj zahtevna naloga. Romantična drama s preprostim naslovom Frida kronološko sledi naslovni junakinji skozi različna obdobja v življenju, največ poudarka pa daje na njenem razburkanem, težavnem in več kot četrt stoletja trajajočem zakonu z znamenitim mehiškim surrealistom in revolucionarjem Diegom Riviero. Prvo, kar bo gledalec nemudoma opazil pri filmu, je neverjetna igralska bravura Salme Hayek, ki se z občudojočo determinacijo preobrazi v Kahlovo ter fenomenalno upodobi njeno velikansko in pogosto neobvladljivo osebnost, hkrati pa jo uspe razgaliti kot občutljivo dušo, ki lahko zdrži marsikaj, vendar pa ima vsaka bolečina zanjo tudi svoje meje. Hayekova, ki je še nekaj let pred tem filmom bila zreducirana na vloge seksi zapeljivk v akcijah tipa Desperado in From Dusk till Dawn, se tokrat resnično izkaže s svojo oskarjevsko predstavo, seveda pa ni nič slabši veteran Alfred Molina kot Riviera, ki je prikazan presenetljivo kompleksno, da ga gledalec vzljubi ali pa vsaj razume navkljub vsem osebnostnim napakam. Film se povečini pregledno in dokaj konvencionalno dotakne vseh pomembnejših točk v Fridinem življenju, izdelek pa navduši tudi z domiselno vstavitvijo umetničinih slik v samo zgodbo, da te postanejo izviren pripovedni element. Če bi filmu lahko kaj očitali, je to, da se morebiti preveč posveča Rivierini karieri in še posebej na polovici postane Kahlova nekoliko obstranski lik, ki zgolj potrpežljivo sledi svojemu nezvestemu in ekscentričnemu možu, gledalec pa bi si na teh točkah želel, da bi bilo več pozornosti namenjene ravno naslovni junakinji. Na srečo je teh trenutkov malo in umetnica še vedno pride do svojega izraza, še posebej po zaslugi fenomenalne Hayekove. Več kot spodoben poklon likovni pionirki bolečine.