Uspeh filma je močno odvisen od gledalčevih preferenc; nekomu bo npr. všeč nek način pripovedovanja, ki bo nekoga drugega močno odbijal. Ta konflikt zna biti še posebej izrazit po ogledu melanholične romantične drame Ammonite, katero je delno navdihnilo resnično življenje priznane britanske palenteologinje Mary Anning. Film namreč ni klasična biografija, saj pokriva tisti del Annininega življenja, ki ni bilo nikoli docela pojasnjeno, hkrati pa se kot romantična drama odpoveduje konvencionalni mešanici hollywoodske limonade in blage melanholije, zato ostaja zvest bolj realističnemu, skorajda elegičnemu prikazu romance, ki je v 40. letih 19. stoletja kakopak prepovedana. Ammonite se tako osredotoča na domnevno lezbično romanco med Anningovo in mlado geologinjo Charlotte Murchinson, vendar pa film s tega vidika razgali klasični zaplet, kjer se seksualno zavrta in introvertirana znanstvenica zaljubi v vihravo in melanholično mlajšo žensko, njuna romanca pa se v strogo konservativnih časih kakopak ne more uresničiti. Pustimo ob strani dejstvo, da je film povečini špekulacija nad tem, kaj naj bi se v resnici dogajalo v zasebnem življenju glavne junakinje, saj je jasno, da je fokus zgodbe nekje drugje, v prikazu razvoja zadržanih žensk, ki sredi hladnega obmorskega okolja razvijeta vročo ljubezen. Kar film venomer drži pokonci, sta odlični (upam si reči oskarjevski) predstavi Kate Winslet in Saoirse Ronan, med katerima vlada neobičajno konservativna, toda prepričljiva kemija, temu primeren pa je tudi sam ton zgodbe; Ammonite je hladen, tih in otožen film, kjer se besede umikajo podobam ter predvsem fenomenalni obrazni mimiki glavnih igralk (še posebej dobro se izkaže Winsletova), vendar pa ta hlad, ki spremlja zgodbo, naredi romanco toliko bolj prepričljivo, saj ta ves čas ostaja zasidrana v trdni realnosti. Edini težavi filma sta zgolj ta, da bi lahko bolje raziskal osrednja lika (še posebej Murchinsonovo) in da bi določene ključne momente zgodbe pojasnil na bolj zgovoren način, ne pa jih pustil viseti v zraku (še posebej v zaključku). A Ammonite je film, ki bo mnogim všeč iz istih razlogov, zaradi katerih bo nekdo drug zgolj zamahnil z roko. Odločitev pa je kakopak vaša.

Ozadje nastajanja enega največjih filmov vseh časov, epske drame Citizen Kane (1941), ki je naredila tedaj komaj 24 – letnega Orsona Wellesa nesmrtnega, je morebiti še bolj fascinantno kot sam film. Četudi je Welles tedaj užival status samostojnega filmskega umetnika, ki mu noben studio ni mogel priti do živega, je bila njegova pot zaznamovana z ogromno padci in ovirami. Toda Mank, najnovejši film Davida Fincherja, ni toliko zgodba o nastajanju omenjene filmske klasike; pravzaprav je Welles tokrat precej obroben lik, saj je vsa pozornost usmerjenja v težavno življenje soscenarista Hermana J. Mankiewicza, ki je scenarij za Kana sprva pisal iz želje po hitrem zaslužku, na koncu pa je za svoje delo (skupaj z Wellsom) prejel svojega prvega in edinega oskarja, od tod naprej pa je njegova kariera hitro utonila v pozabo. Fincher tako razgali pozabljeno poglavje filmske zgodovine, vendar se ne ukvarja toliko s polemiko, kdo si lasti več zaslug za uspeh filma (Welles ali Mankiewicz). Pravzaprav konflikt med omenjenima v filmu zavzame zelo malo prostora; Fincher se namesto tega posveča nekonvencionalnemu Mankiewiczeve kariere scenarista v Hollywoodu, težavnih odnosov z mogotcem Williamom R. Hearstom (ta je tudi služil kot inspiracija za Kana), vplivnim filmskim producentom Louisom B. Mayerjem in predvsem Hearstovo priležnico, igralko Marion Davies. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je Fincher posnel svoje ljubezensko pismo zlati dobi Hollywooda, saj tematiko obravnava z dobršno mero humorja in retro estetike klasičnih črno-belih filmov. Ravno slednje bo gledalcu najbolj padlo v oči; film se navkljub odsotnosti barv lahko pohvali z čudovito fotografijo, domiselno uporabo svetlobe (ta je še posebej izrazita v notranjih prostorih) ter nasploh tehnično impresivno podoživitvijo starega Hollywooda. Poleg izpiljene vizualne podobe pa film prepriča z oskarjevsko predstavo veterana Garyja Oldmana v glavni vlogi in še posebej Amande Seyfried, ki bo tokrat dokončno zaprla usta tistim, ki jo vidijo kot zgolj lep obrazek. Je torej Mank še ena Fincherjeva filmska mojstrovina? To ravno ne, saj bi si upal reči, da je film s svojim nekonvencionalnim pripovednim tokom, pogostimi flashbacki in počasnim tempom za nakatere gledalce prenaporen, še posebej za tiste, ki jih že v osnovi zgodbe o starem Hollywoodu ne zanimajo preveč. Vseeno pa nihče ne more oporekati dejstvu, da je Mank eden od Fincherjevih najbolj osebnih in ambicioznih projektov v njegovi karieri.