Epska, tri ure in pol dolga biografska kriminalna drama The Irishman po skoraj 25. letih označuje vnovično sodelovanje med filmskim mojstrom Martinom Scorsesejem in Robertom De Nirom. Film z osupljivo natančnostjo popiše večino življenjske zgodbe resničnega Franka Sheerana, voznika tovornjaka, mafijskega plačanca in tesnega sodelavca vplivnega sindikalista Jimmyja Hoffe, ki je leta 1975 izginil neznano kam, mnoge teorije pa nakazujejo, da je bil Sheeran vpleten v njegovo izginotje in smrt. Zdi se nekoliko tvegano, da bi Scorsese v času, ko velikim platnom kraljujejo eksplozivni in hitri blockbusterji (katere je v nedavnih intervjujih tudi upravičeno kritiziral), posnel staromodno kriminalko z epsko dolžino, toda veliki Marty je znova dokazal, da je kos vsakemu izzivu. The Irishman namreč izvstno upraviči svojih mamutskih 209. minut prisotnosti in gledalca znova spomni na Scorsesejevo “zlato” obdobje, ko sta skupaj z De Nirom ustvarjala fascinantne, nasilne in sočutne portrete sveta gangsterjev, najetih morilcev, izsiljevanj, korupcije in pohlepa. Navkljub letom je Scorsese še vedno mojster svoje obrti, saj Sheeranovo zgodbo zaznamuje z neverjetno dinamiko, uglajenostjo, zgodovinsko natančnostjo ter spretnim lovljenjem ravnotežja med osebno dramo glavnega junaka in prikazom njegovega poklicnega življenja. Ta uspeh je dosežen tudi zaradi izvrstne igralske zasedbe, ki je s pomočjo prepričljive sodobne tehnologijo tudi digitalno pomlajena, De Nira in Pacina v vlogi Hoffe je prav užitek gledati v skupnih prizorih, kjer pokata od energije, toda pravi igralski dragulj filma predstavlja povratnik Joe Pesci, ki za razliko od prejšnjih vlog gobezdavih psihopatskih morilcev tokrat deluje precej bolj zadržano. The Irishman je film, ki na riziko postavi ogromno dejavnikov, vendar se na koncu spremeni v še eno Scorsesejevo zmagoslavje in klasiko modernega filma. 

“Dolemite is my name and fucking motherfuckers up is my game!” se glasi nalezljiva fraza uradnega botra rapa in hip hopa ter osrednje figure črnskega filma v 70. letih, Rudyja Rayja Moora. Moore se je sprva preživljal kot povprečen stand up komik, dokler ni razvil svojega obešnjaškega alter ega Dolomita, ki je bil za črnsko skupnost tisto, kar je v 80. in 90. letih belcem predstavljal Andrew Dice Clay. Dolomite je bil jezikav zvodnik, ki je zlagal vulgarne rime in občinstvo razvajal z mislimi, ki so bile kot masten pljunek v usta politične korektnosti in sofisticiranosti višjih družbenih slojev. Toda stand up nastopi zanj niso bili dovolj; želel si je postati filmska zvezda, kar mu je tudi uspelo z akcijsko komedijo Dolomite, ki je bila ob izidu spregledana, vendar pa je sčasoma postala eden od najbolj dobičkonosnih filmov 70. let. Moorovo turbolentno življenje skuša kronološko zajeti komična biografija Dolomite Is My Name, ki jo lahko brez kančka dvoma označimo za enega najbolj zabavnih filmov letošnjega leta. Veliko zaslug za takšen rezultat lahko pripišemo glavnemu igralcu Eddieju Murphyju, ki po dolgem času odigra eno od najboljših vlog v karieri; njegova karizma, komični timing, energija in nadživljenjska prezenca, izvrstno zajamejo tisto, kar je Moora naredilo nesmrtnega. Film na enako zabaven kot ganljiv način prikaže njegov vzpon in ozadje snemanja omenjene kultne komedije, kar služi kot material za navdihujočo zgodbo o tem, da moraš navkljub vsem oviram in zavrnitvam ostat zvest samemu sebi in obdržati pokončno držo. Takšne zgodbe so v filmih sicer pogoste in težko bi rekli, da pričujoči izdelek pri tem izstopa, toda Dolomite Is My Name je barvita, dinamična in še posebej po Murphyjevi zaslugi za počit smešna komedija, ki uspe nagovoriti celotno občinstvo, ne glede na barvo kože. In slednje je tisto, kar dandanes še kako potrebujemo.