Izraelski režiser Guy Nativ se je letos proslavil kot režiser z oskarjem nagrajenega kratkega filma Skin, ki se je dotikal aktualne problematike medrasnega sovraštva in vzpona desničarskih ekstremističnih skupin, ki uporabljajo nasilje in sovražni govor kot sredstvi za dosego svojih ciljev. Omenjeni kratki filmi pa nima nobene neposredne povezave z Natijevim celovečercem Skin, razen tega, da obravnava isto temo, le da preko resnične zgodbe nekdanjega neonacista Bryona Widnerja, ki je na začetku nasilen in egoističen divjak, vendar kmalu spozna ljubezen, zato tudi sklene, da bo nekdanjemu življenju obrnil hrbet. Skin je film o človeku, ki je razpet med zvestobo nekdanji tolpi in ljubezni do ženske, ob kateri se ne počuti zgolj pomirjenega, ampak tudi sprejetega. Film prepričljivo in brez odvečne sentimentalnosti razgali Bryonovo psihično rehabilitacijo iz človeka, katerega polni sovraštvo v človeka, ki najde odrešitev v ljubezni. Nekateri gledalci bodo morebiti razočarani nad odsotnostjo globjega družbenega komentarja o rasizmu v Ameriki, toda Nativ je samozavestno prepričan, da je navdihujoča zgodba o posamezniku, ki spozna zmote lastne ideologije in sprejme v srce ljubezen, dovolj zgovorna in kot taka ne potrebuje odvečnih analiz. To še kako drži, zato je režiserjeva poteza več kot pravilna, k odličnemu rezultatu pa pripomore tudi glavni igralec Jamie Bell v sapo jemajoči fizični transformaciji in izvrstnemu lovljenju ravnotežja med obsojanja vrednim in sočutnim. Skin je pomemben film, ki v gledalcu prebudi čustva in hkrati opomni, da lahko odrešitev enega človeka spremeni svet na bolje.

V prvem kadru filma Rocketman, simbioze biografske drame in metafizične fantazije o življenju in delu glasbenika Eltona Johna, vidimo slednjega, kako v kričečem kostumu vstopi v skupino za samopomoč in vsem prisotnim skorajda posmehljivo prizna, da je odvisnik od drog, alkohola, seksa in rock’n’roll zvezdnik. Takšen samoironičen pristop je ključen za razumevanje duha filma režiserja Dexterja Fletcherja, ki nas je nazadnje navdušil s simpatično biografijo Eddie The Eagle, sedaj pa gledalca popelje v čarobni, odštekani in ekstravagantni svet Johnove glasbe in predvsem osebnosti. Velja opozoriti, da Rocketman ni klasična biografija, ki kronološka naniza pomembne dogodke iz kariere glavnega junaka, ampak bolj kot čustvena refleksija osebnosti, ki je vedno želela biti večja od življenja, da bi dokazala ljudem okoli sebe (od družine, prijateljev pa vse do sodelavcev), kako je vreden njihove pozornosti in ljubezni, hkrati pa se mora soočiti z lastno drugačnostjo in pastmi nenadne slave. In to stanje duha, ki je znano vsakomur izmed nas, je zapakirano v surrealno, živahno, očarljivo, zabavno in ganljivo pripoved, dopolnjeno z izvrstnimi pevskimi / plesnimi točkami, magnetno igro Tarona Egertona, ki briljantno odpoje in odpleše vse pesmi ter unikatno pripovedno nitjo, ki domiselno razbija žanrska pravila in gledalcu ponudi nekaj svežega in nepozabnega. Unikatna biografija unikatnega človeka.