Avtomobil že dolgo časa v očeh mnogih ni zgolj prevozno sredstvom, ampak tudi simbol moči, hitrosti in dominance. Tega se je tudi zavedal tudi največji ameriških proizvajalec avtomobilov Ford, ki se leta 1963 odloči izdelati najboljši dirkalnik na svetu in z njim sodelovati na sloviti 24 – urni dirki Le Mans v Franciji, za tvegan podvig pa rekrutira mehanika in nekdanjega dirkača Carrola Shelbyja ter vročekrvnega Kena Milesa. To prelomno obdobje v zgodovini Forda, ki je bilo med drugim zaznamovano z močnim rivalstvom z italijanskim konkurentom Ferrarijem, kronološko predela epska športna biografija Ford v Ferrari režiserja Jamesa Mangolda, ki jo lahko uvrstimo za enega od njegovih najboljših filmov v karieri. Gre za prvorazredno visokooktansko pustolovščino, ki vsaj na prvi pogled ne obljublja ničesar razburljivega, vendar pa Mangoldu uspe z enako mero avtentičnosti kot tudi filmske dramatičnosti izpostaviti tiste vrednote, ki so v športu že od nekdaj v ospredju; tveganje, preizkušanje lastnih zmogljivosti in osvajanje osnov timskega dela, hkrati pa se tudi kritično obregne ob delovanje velikih podjetij, ki športne zmogljivosti enačijo z bitkami za lasten ego (nenazadnje bi celotno zgodbo o rivalstvu med Fordom in Ferrarijem označili za spopad državnih egov), medtem ko v ozadju zmage beležijo tisti, ki bolj kot za zmage živijo za adrenalin in dokazovanje lastnih zmogljivosti. Ford v Ferrari vse to zapakira v izredno zabaven, napet in navkljub dolžini dveh ur in pol izredno hiter dirkaški spektakel z vznemirljivimi akcijskimi prizori, ki pa zavoljo odličnih igralskih predstav Matta Damona in Christiana Bala uspe najti dovolj časa za razvoj osebne drame, ki nam še dodatno približa osrednje like. Ford v Ferrari je tako kot dosežki Shelbyja in Milesa veličastno zmagoslavje, ki z dvignjeno glavo prestopi ciljno črto in za seboj pusti na gledalcih izredno močan vtis.

Judy Garland je bila filmska zvezda, ki je odraščala dobesedno pred kamerami in za to plačala (pre)visoko ceno. Prvič je nastopila kot igralka pri komaj dveh letih in pol, pod žaromete pa jo je postavila vloga deklice Dorothy v fantazijskem muzikalu The Wizard of Oz iz leta 1939, vendar pa so se sočasno z njenim uspehom začele pojavljati tudi prve osebne stiske. Garlandova je bila prisiljena ne zgolj igrati, ampak živeti vlogo popolne in srečne deklice, po kateri bi se zgledovale vse njene vrstnice, kar pa je posledično vodilo v težave s prehranjevanjem, nizko samozavestjo in zlorabe s strani požrešnih šefov velikih filmskih studiev. Biografska drama Judy se sicer zgolj bežno dotika omenjenega obdobja, saj se povečini osredotoča na zadnje mesece življenja Garlandove, ko se je ta pri 47. letih odpravila v London, da bi izpeljala serijo razprodanih pevskih koncertov, ob tem pa se sooča tudi z občutkom minljivosti njene slave, finančnimi in zdravstvenimi težavami ter neizprosnem bojem za skrbništvo nad svojima otrokoma. Film režiserja Ruperta Goolda je izredno očarljiv, spoštljiv in čustveno intenzive poklon Garlandovi, ki jo fenomenalno upodobi Renee Zellweger, hkrati pa izdelek uspe prepričljivo in z ravno pravšnjo mero hollywoodskega sentimentalizma izluščiti ključne trenutke njene kariere oz. osebne dileme, s katerimi se lahko do določene mere poistoveti vsak izmed nas. A filmov na temo pasti, ki jih prinaša življenje (pre)mladih zvezdnikov in kako se slednji soočijo s spoznanjem, da je njihova zvezda ugasnila, je ogromno in težko bi rekli, da Judy na vsebinski ravni predstavi kaj novega in še nevidenega. Poleg tega pa se zdi, da film klecne pod težo lastnih (pre)velikih ambicij in zato določene dele zgodbe pustil rahlo podhranjene (še posebej Judyjine zakonske težave). A nobena napaka ni usodna, da gledalec v filmu ne bi užival, saj je ta izredno gledljiv, šarmanten, energičen in tudi humoren, presunljiva igra Zellwegerjeve pa doda še toliko več razlogov za vsaj enkratni ogled. Judy je povsem standardna biografija, ki pa uspe znova opozoriti na tragična ozadja odraščanja mladih filmskih zvezdnikov pred kamerami sveta.