Letošnja bitka za Oskarje je rasno zelo raznolika (najverjetneje zaradi lanskoletnih obtožb, da so temnopolti ustvarjalci s strani akademije namerno diskriminrani), saj so med nominiranci za glavno nagrado kar trije filmi, ki se lotevajo problematike manjšin (Moonlight), rasizma (Fences) ali pa nam preprosto razgrnejo pogled na bolj “eksotične” države. V primeru filma Lion je to Indija, domovina bollywooda, divjega plesa, prečudovite narave, živobarvnega razkošja in na nasprotni strani grozljive revščine in umazanih ulic, ki se polnijo z nasiljem in trdim bojem za obstanek. Čustvena drama prikazuje resnično zgodbo revnega indijskega dečka Sarooja, ki se pri rosnih petih letih izgubi na ulicah mesta Kalkute in je kasneje posvojen s strani para iz Avstralije, po 25 letih pa se s pomočjo sodobne tehnologije odloči navezati stike s svojo biološko materjo. Lion ima vse elemente prisiljeno solzave drame, ki se močno oklepa sentimentalnosti in politično korektnega pridiganja, vendar na srečo teh ne “izkoristi”; prva ura filma, ki prikazuje dečkovo življenje na ulici je namreč brutalno realistična in posledično za gledalca precej neprijetna izkušnja, še posebej, ker je priča mnogim zlorabam in nasilju nad izgubljenimi otroci, medtem ko se druga polovica posveča zanimivi dilemi glavnega junaka, ki ni pripravljen pozabiti mučne preteklosti, vendar pa si ob tem ne želi zapraviti obetavne prihodnosti, zato poskuša najti ustrezno ravnotežje med obema možnostima. Film izredno občutljive, vendar vsebinsko pomembne tematike obravnava na zrel in odgovoren način, ne da bi pri tem skušal vplivati na gledalca, navkljub temu pa najde dovolj čustev in srca, da vse skupaj ne izpade kot suhoparno realistična slika vsakdana v Indiji. K temu še dodajmo odlično igralsko zasedbo, ganljivo glasbeno podlago ter vrhunsko montažo in tako dobimo enega od filmov, ki bi si oskarja v najpomembnejši kategoriji vsekakor zaslužil.

Ocena 5

Jacqueline Kennedy, žena nekdanjega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, velja za eno najbolj ikoničnih in priljubljenih “prvih dam”, katere zasebno življenje, še posebej po atentatu na njenega moža, je vedno ostalo skrito pred očmi javnosti. Napol biografska, povečini pa bolj historično orientirana drama Jackie se močno odmakne od klasičnega pripovednega toka filmskih biografij in namesto tega postreže z intimnim vpogledom v ozadje psihične in eksistencialne krize, katero je Jacqueline doživljala po Kennedyjevi smrti. Režiser Pablo Larraín kamero približa obrazu portretiranke, katero fenomenalno upodobi Natalie Portman in nas po voajersko pelje skozi razmeroma kratko, toda toliko bolj tragično in emocionalno poglavje ameriške zgodovine, ki je številnim državljanom porušilo sanje oz. vero v obstoj idealističnega kraja, v filmu simbolično poimenovanega Camelot. Jacqueline se kot personifikaciji ameriških sanj ruši svet pod nogami, pri tem pa se je prisiljena soočiti z mediji, lastnimi otroci in izgubo vere v Boga, ki je dopustil, da je bilo vzeto življenje možu in očetu dveh otrok. Jackie tako ni biografska pripoved o ženi ameriškega predsednika, ampak presenetljivo iskren, ganljiv, žalosten in niti malo sentimentalen portret ženske / žene in matere, ki mora v travmatičnih trenutkih lastnega življenja ohraniti dostojanstvo, ponos ter neizmerno ljubezen do družine. Film, ki bi moral služiti kot navdih vsaki ženski.

Ocena 5