11. oktober leta 1975. Ura je deset zvečer in čez 90 minut se bo začela prva epizoda televizijske oddaje, ki je za vedno spremenila kolesje ameriške pop kulture; SNL oz. Saturday Night Live je že na samem začetku združila nekatere najbolj obetavne komike mlajše generacije kot so Chevy Chase, Dan Aykroyd, George Carlin in John Belushi, ki so izvedli serijo pogosto absurdnih skečev, pospremljenih z glasbenimi točkami, kar se je tedaj dojemalo kot format, ki na malih enkranih ne more doseči vidnejšega uspeha. Toda eksperiment se je posrečil in ta traja še danes, s komično dramo Saturday Night pa skuša režiser in scenarist Jason Reitman postaviti nostalgični spomenik temu mejniku v zgodovini televizije. Film je postavljen na usodni večer predvajanja prve epizode in sledi ustvarjalcu in producentu oddaje Lornu Michaelsu, ki teka po hodnikih televizijske hiše NBC in poskuša razrešiti številne težave, ki mu prihajajo naproti; od egocentričnih komikov, ki se spuščajo v medsebojne spore, nestrinjanj glede scenarijev, pritiskov odgovornih, ki oddajo odpišejo, še preden se ta začne predvajati pa vse do absurdnih logističnih neprijetnosti. Reitmanov film uspe prepričljivo zajeti duh kaotičnih priprav na prvo epizodo SNL, še posebej z uporabo živahne improvizirane jazz glasbe in zalezovalske kamere, ki pogosto teče v več minut trajajočih kadrih, kar potegne mnogo vzporednic z Innaritujevo moderno klasiko Birdman, v veliko pomoč pa mu je tudi izvrstni igralski ansambel, ki s svojo konfliktno energijo in osupljivo vizualno podobnostjo z resničnimi komiki filmu dodajo potrebno dozo avtentičnosti in iskrenosti. Reitmanu se sicer pozna, da ni povsem kos lastnim ambicijam in da skuša v slabi dve uri stlačiti preveč oseb in zgodb, da bi vse prišle do izraza (Andy Kaufman in Jim Henson sta skoraj popolnoma odveč), hkrati pa je v filmu Saturday Night nemogoče iskati kaj več kot zgolj prikupen nostalgičen poklon časom, ki so (žal) minili. Film tako niti približno ni tako prelomen kot prva epizoda SNL, je pa navkljub temu duhovit prikaz tega, kako kaotičen in razburljiv je svet smeha.

Brez dvoma lahko rečemo, da v zgodovini Amerike ni tako razvpite osebe kot je Donald Trump, vplivni nepremičninski magnat, brutalni poslovnež, nekdanji ameriški predsednik in predvsem politično nekorektni politični zvezdnik. Zgolj omemba njegovega priimka pri mnogih zbudi občudovanje, spet pri drugih pa globok prezir, od njegovega aktivnega vstopa v politiko naprej pa se zdi, da ga želi predvsem liberalno usmerjeni Hollywood portretirati kot fašističnega egomanijaka. Ravno zato se je zdelo, da bi biografska drama The Apprentice, lahko izpadla kot groteskna politična satira, katere edini namen je metanje čustvenih pikado puščic v Trumpov obraz. Četudi bi ta pristop znal biti najbolj enostaven, se iransko-danski režiser Ali Abbasi ni odločil za to predvidljivo smer; namesto risankastega demoniziranja osrednjega lika se pred gledalčevimi očmi odvrti nepričakovano duhovita, satirično ostra in iskrena biografija o tem, kako poslovni svet rodi faustovska zavezništva in kako ta iz ambicioznega poslovneža ustvarijo s pohlepom in korupcijo zaslepljenega tirana. Abbasijev film se sicer posveča prikazu kompleksnega osebnega in poslovnega odnosa med mladim Trumpom, ki želi stopiti iz sence svojega očeta in uspeti na newyorškem nepremičninskem tregu ter kontroverznim odvetnikom Royjem Cohnom, ki Trumpu predstavi svet, v katerem je moč uspeti zgolj preko ustrahovanj, laži in drugih nelegalnih praks. Navkljub navidez dolgočasni tematiki je The Apprentice izredno gledljiv film, ki ponudi (sicer poenostavljen) vpogled v svet hladnega poslovništva, ki deli ljudi na ubijalce in zgube. Trumpa z enako mero človečnosti kot tudi hladnokrvnosti odigra fenomenalni Sebastian Stan, še boljši pa je srhljivi Jeremy Strong kot Cohn, ki s svojo odvratnostjo in nečimrnostjo gledalcu zleze pod kožo kot lik iz grozljivke, medtem ko je Maria Bakalova kot Trumpova žena Ivana nekoliko neizkoriščega. Abassiju hkrati uspe prepričljivo obuditi duh kaotičnih 70. let, s sofisticirano režijo in močnim scenarijem pa se film uspešno izogne temu, da bi zapadel v napihnjeno satiro. The Apprentice je konvencionalna biografija, ki z vidika sporočilnost ne pove / prikaže nič novega, je pa navkljub temu zanimiv vpogled v zasebno življenje enega najbolj razvpitih ljudi na tem svetu.