Leto 1978. V priljubljeni televizijski oddaji Zmenkarij na slepo nastopi neuspešna mlada igralka Cherly Bradshaw, ki mora po pravilih izprašati tri “nevidne snubce” in potem izbrati enega od njih, s katerim bo šla na zmenek. Tokrat se sreča nasmehne navidez očarljivemu in samozavestnemu Rodneyju Alcali, ki pa ga Cherly ob prvem srečanju zavrne, saj se ob njem ni počutila prijetno. Ta sicer nevljudna poteza ji je najverjetneje rešila življenje; Alcala je bil mnogo let kasneje identificiran kot serijski morilec, ki je bil uradno obsojen za umore osmih žensk, četudi se naj bi resnično število njegovih žrtev povzpelo do številke 130. Ozadje enega od najbolj razvpitih trenutkov v zgodovini televizijske zabave skuša razkriti kriminalna srhljivka Woman of the Hour, sicer režijski prvenec igralke Anne Kendrick (ta v filmu tudi nastopi v glavni vlogi Cherly), ki sicer prepleta resnična dejstva z določeno mero umetniške svobode, Kendrickova pa skuša s filmom tudi osvetliti pogosto spregledano in nesprejemljivo raven seksizma, s katerim so se srečevale udeleženke omenjene oddaje. Film je po strukturi razdeljen na dva dela; prvi se osredotoča na Cheryl in njen nastop v Zmenkarijah, drugi pa sledi Alcali na večletnem morilskem pohodu, kjer sta razkrita njegova odlična sposobnost čustvene manipulacije in psihopatskih tendenc. Woman of the Hour se morebiti zdi nekoliko preambiciozen projekt za režijski prvenec, vendar pa ga Kendrickova opravi večinoma z odliko; poleg pričakovano očarljive predstave se igralka izkaže kot izredno kompetentna filmarja z dobrim očesom za podrobnosti, preko kateri prepričljivo obudi retro duh 70. let, njen smisel za podajanje pikrega družbenega komentarja pa je dovolj subtilen, da ne izpade pridigarsko ali melodramatično. Kendrickovi je v veliko pomoč tudi soigralec Daniel Zovatto, ki je presunljivo zastrašujoč kot Alcala, film pa se obenem premeteno izogne pastem krimičev, posnetih po resničnih dogodkih in namesto cenen eksplotacijoe postreže z ravno pravšnjo mero suspenza, poglobljenosti in črnega humorja. Več kot impresivni debi ene najbolj očarljivih igralk ta hip.

V luči aktualnih ameriških predsedniških volitev se med pogosto otročjim pričkanjem in širjenjem cenenega populizma tako na republikanski kot demokratski strani znova zdi, da tekma zoper zanemarja delavski razred, ki tako ostaja brez svojega glasu. Hillbilly Elegy, filmska adaptacija knjige spominov J.D. Vanca, enega od trenutno najbolj vročih imen republikanske stranke in kandidata za bodočega ameriškega podpredsednika, skuša omenjenemu delu prebivalstva dati identiteto, ki presega stereotipne podobe o napol retardiranih, rasističnih, vulgarnih in primitivnih sociopatih iz ameriškega juga, ki večino dneva preživijo za televizijo in si mašijo žile s hitro prehrano. In četudi se bodo mnogi spotikali ob film zaradi Vancovih političnih nazorov, je Hillbilly Elegy v resnici sočutna in ganljiva socialna drama, ki namesto politiziranja lušči univerzalno sporočilo o kompleksnosti družinskih vezi, sprejemanju odgovornosti in večnem ideološkem kontrastu med urbanim / prograsivnim in ruralnim / konservativnim. Film, ki ga je režiral Ron Howard, je razklan med več časovnimi obdobji in spremlja Vanca v otroštvu, kjer je razklan med odvisniško materjo (znova izvrsta Amy Adams) in jezikavo babico (Glenn Close), nakar za krajši čas skoči v dobo odraslosti, kjer se odrasli Vance skuša povzpeti po družbenih lestvici, vendar se je prisiljen vrniti domov, potem ko se njegova mama predozira s heroinom. Navkljub močnemu političnemu ozadju je Howardov film presenetljivo varen in se močno trudi, da ne bi nikogar preveč užalil, kar pa ni nujno slaba novica. Morebiti je takšen pristop bolj koristen, saj s tem film daje prostor potretiranju delavskega razreda, ki je sicer nekoliko hollywoodsko čistunski, vendar pa Howard s tem ne pretirava in ne odmika pogleda stran od težkih tematik kot so nasilje, odvisnost in čustvena odtujenost. Hillbilly Elegy ni popoln film in bi verjetno bolje funkcioniral kot večdelna miniserija, saj bi s tem tudi zgodba lažje dihala, toda navkljub temu gre za iskren, duhovit in mestoma ganljiv portret ameriškega juga.