Filmi noir se lokacijsko običajno odvijajo v velikih mestih, kjer je prostora zgolj za temo in nekaj ščepcev svetlobe; britanska klasika The Third Man pri tem ni nobena izjema, a po drugi strani poskrbi za osvežitev, saj se namesto v osrčju metropole znajdemo na ulicah temačnega in labirintsko zasnovanega Dunaja v prvih letih po koncu 2. svetovne vojne. Že po uvodnih minutah filma je razvidno, da se ta lahko pohvali s osupljivo kinematografijo, ki s poudarjeno mračnostjo, igrami svetlobe in senc in sivino mestnih ulic uspe zajeti depresivno vzdušje obdobja povojne obnove, k prepričljivi atmosferi pa prispeva tudi zvito spisan scenarij poln ciničnih dialogov in večplastnih (anti)herojev, ki so enako simpatični kot tudi zarotniški. Verjetno ni treba poudarjati, da ravno Orson Welles kot dvolični Lime ukrade šov v čisto vsakem prizoru, saj je težko najti igralca, ki bi znal biti hkrati karizmatičen, očarljiv in zloben, kot je on. Preostala igralska zasedba ni nič slabša, še posebej se z igro in lepoto izkaže italijanska igralka Alida Valli kot neke vrste usodna ženska, ki pa tokrat moškim ne predstavlja bližnjico do pogube. The Third Man je tako napet, dinamičen, zabaven in z ikonično glasbo zaznamovan film noir, ki se upravičeno ponaša z navizom enega najboljših predstavnikov svojega žanra.

Act of Violence velja za enega najbolj neobičajnih in drznih predstavnikov filma-noir v drugo polovici 50. let, obenem pa tudi za krivično spregledan izdelek, ki je za vedno ostal v senci klasik The Maltese Falcon, The Postman always rings twice in The Big Heat. Sama posebnost filma je v tem, da namerno krši pravila omenjenega žanra in vanj vnaša svežino, drznost in dovršenost na vizualni kot vsebinski ravni. Prvi kadri filma so postavljeni v sončno predmestje, kjer Franku Enleyju (Van Heflin) ne manja prav nič; ima lepo ženo, dobro službo, je spoštovan meščan in odlikovan vojni heroj. Pa vendar se njegova idila poruši, ko naleti na svojega nekdanjega prijatelja in vojnega tovariša Joeja Parksona (Robert Ryan), ki pozna vse umazane podrobnosti njegove preteklosti, med drugim tudi to, da je kot vojni ujetnik nacistom v zameno za hrano ovajal svoje tovariše, kateri so bili privedeni pred strelski vod. Joe z naglico zagreni Frankovo življenje in po pričakovanjih se izkaže, da je preteklost dvojice preveč živa, da bi jo lahko pustila za seboj. Posebnost pričujočega filma je v podrobnostih; namesto zatemnjenih prostorov in ozkih uličic smo v prvi polovici deležni atraktivne panorame ameriškega predmestja in gorskih pokrajin z jezeri, za kar pa je vsem jasno, da zgolj predstavlja kuliso za mračno predstavo, ki sledi. Navkljub podrugačeni vizualni plati je Act of Violence še vedno klasičen film-noir z izpostavljenimi flashbacki, mračnimi sencami, antiheroji, ki zavoljo lastnega preživetja sklepajo moralno sporne odločitve in pri tem svojo usodo popelje proti pogubi. Tisto, kar film dviga na raven mojstrovine, je predvsem izredno prepričljivo srhljivo vzdušje, ki se lahko postavi po robu mnogim sodobnim grozljivkam ter dejstvo, da tokrat za spremembo nimamo opravka z zgodbo o kriminalcih, ampak o povsem običajnih ljudeh, ki pristanejo v neobičajnih situacijah brez možnosti odrešitve. Tu ni prostora za poštene in zlobne, saj ima vsak lik svojo motivacijo za dejanja, ki jo lahko razumemo, ne pa tudi sprejemamo. Act of Violence je bil ob izidu resda spregledan, toda tekom let je postal biser filma-noir in to povsem upravičeno.