The Big Combo je primer filma, ki je po idejah in vsebini močno pred svojim časom, vsaj če upoštevamo, da je izšel leta 1955, ko je izjemno stroga cenzura poskrbela za moralno neoporočenost produktov sedme umetnosti. Pričujoča noir kriminalka je v času, ko je bil omenjeni žanr že nekoliko v zatonu, poskrbela za osvežitev s svojim drznim pristopom, kot struna napetim dogajanjem, prepričljivim klavstrofobičnim ozračjem in razmeroma neznano, vendar izredno karizmatično igralsko zasedbo. The Big Combo je za svoje čase izredno nasilen in surov gangsterski film o obsedenem policistu in njegovem lovu na vplivnega kriminalca, za katerega se zdi, da je s svojimi potezami vsaj dva koraka pred vsemi. Tisto, kar najbolj preseneti, so precej nedvoumne implikacije na spolnost (med drugim sta dva od glavnih junakov več kot očitna homoseksualca, kar je bilo za tedanje čase nezaslišano) in nepopustljivi prizori brutalnega nasilja, ki navkljub odsotnosti krvi pri gledalcu zbudi mnogo mravljincev, odličen vtis pa pustita minimalistična črnobela fotografija in pristno ozračje klasičnih filmov noir. Nedvomno eden najbolj provokativnih filmov 50. let.

Ocena 5

Alkoholizem je do prve polovice 40. let prejšnjega stoletja veljal za tabu temo, še posebej v svetu filma, ki je gledalcem ponujal načičkano in sentimentalno podobo resničnosti. Pijanci so bili resda prisotnih v filmih, vendar bolj kot humoristično zasnovani liki, ki se opotekajo po prostoru in blebetajo neumnosti. Vse to se je spremenilo s prihodom filma The Lost Weekend režiserja in soscenarist Billyja Wilderja, ki si je izposodil elemente filma noir in ustvaril temačno in surovo realistično dramo o neuspešnem pisatelju in alkoholiku, ki se tekom osamljenega vikenda odpravi na dolgo krokarijo po gostilnah, vendar mu kmalu zmanjka denarja, zato poskuša najti vse možne načine, da bi lahko zadostil svojemu apetitu po pitju. Wilder z odsotnostjo empatije do glavnega junaka na krut in neusmiljen način prikazuje njegov fizični in psihični propad, kar vodi v serijo celo za današnje čase mučnih prizorov, ki nazorno razkrivajo grozote alkoholizma in okrutnih posledic, ki jih ta pusti na posamezniku; glavni junak je tako pripravljen lagati, krasti in celo fizično obračunati s tistimi, ki so mu blizu, da bi se lahko dokopal do pijače. The Lost Weekend je v vseh pogledih filmski presežek, saj postreže z izvrstno igro Raya Millanda, naravnost srhljivo glasbo, inovativno rabo kamere, ki duh filmov noir podredi močnemu družbenemu komentarju ter neolepšanim prikazom življenja alkoholikov. Da je film postal komercialno uspešen in pobral Oskarja za najboljši film, verjetno ni treba poudarjati; njegovo sporočilo je bilo preveč glasno, da bi ga lahko preslišali.