Zack Cregger se je po dveh odličnih grozljivkah Barbarian in Weapons, s katerima si je prislužil naziv enega od mojstrov “sodobne groze”, lotil precej tveganega podviga; ustvariti filmsko adaptacijo kultne računalniške igre Resident Evil, ki ne bi posnemala vse elemente igre in jim zgolj nadela “filmsko preobleko”, ampak razvila povsem samostojno zgodbo, ki se odvija v svetu dotične igre. Cregger je bil zaradi tega pristopa deležen kritik s strani puristov, ki vsako odstopanje od izvornega materiala razumejo kot izdajo, toda režiserjev pristop je točno tisto, kar uspešne fiilmske adaptacije računalniških iger močno potrebujejo. Namesto znanih likov kot sta Leon Kennedy, Jill Valentine in Chris Redfield je glavni junak pričujočega filma zdravstveni kurir Bryan (odlični Austin Abrams), ki mu je naročena dostava paketa v splošno bolnišnico mesta Racoon City, ki pa je doživelo izbruh skrivnostnega virusa, zaradi katerega se prebivalci spreminjajo v zombije. Resident Evil je adrenalinska, strašljiva, gnusna in nepričakovano zabavna dirka s časom, kjer Cregger ne obremenjuje gledalca z dolgimi razlagami dogajanja, ampak vzpostavi sila preprost konflikt, kjer mora lik priti od točke A do B in pri tem preživeti, kar je tudi poanta vsake grozljive o preživetju. Pot do cilja je pospremljena z vrhunsko atmosfero, nekaterimi mojstrsko izpeljanimi trenutki groze in suspenza, prepričljivimi posebnimi učinki, domiselnim gravžem, ki se neposredno klanja zapuščini telesnih grozljivk zgodnjega Davida Cronenberga, izvrstnim zvokom in vzorno uporabo humorja, ki nikoli ne prevlada nad resnostjo dogajanja. Navkljub povsem samostojni zgodbi pa Cregger ne pozabi na domiselna namigovanja na nekatere najbolj prepoznavne elemente računalniških iger (npr. neprestano streljanje ključavnic na vratih, ikonično orožje), zato bi filmu težko očitali, da nima nič skupnega z njimi. Resident Evil tako spada med najboljše filmske adaptacije računalniških iger, Cregger pa je znova dokazal, da je mojster svoje obrti.

Leto 1986. Penny Lane je najstnica, ki doživlja čustveno najbolj turbolentno obdobje svojega odraščanja; srednje šole je konec in tik pred odhodom na univerzi se odloči organizirati hišno zabavo s svojima najboljšima prijateljicama (razkrito je tudi, da do ene od njih goji močna ljubezenska čustva). Kar se sprva začne kot sproščen večer druženja in popivanja, kmalu postane nekaj bistveno bolj neprijetnega, saj se trojici pridruži Pennyjina podivjana, bolestno ljubosumna in posesivna sestrična Kat, ki s seboj pripelje tudi svojega novega fanta, nasilnega bivšega zapornika. Penny Lane Is Dead je film, ki se delno odvija kot svojevrstni poklon klasični komediji Home Alone, le da je izkupiček medsebojnega obračunavanja tokrat bistveno bolj brutalen, temačen in predvsem krvav. Režiserka in scenaristka Mia’kate Russell se izkaže kot kompetentna filmarka, ki uspešno združi elemente krvave psihološke grozljivke in črne komedije; slednja v prvi polovici ni tako izrazita in pride do poudarka šele v nadaljevanju v kombinaciji z absurdnim nasiljem, ki temelji na prepričljivih praktičnih učinkih. Zgodba filma je dokaj preprosta in proti koncu izredno predvidljiva, vendar pa to ni preveč moteče, saj Russelova te pomankljivosti odpravi z živahnim tempom in zanimivo galerijo preprostih likov, med katerimi zasije predvsem Sophia Wright-Mendelsohn kot zmešana sestrična Kat; njen lik ne sledi trenutnemu trendu sočutnega “počlovečenja” zlikovcev, ampak ostaja absurdno sadističen in nepopustljivo zloben vse do nastopa odjavne špice. Penny Lane Is Dead je navkljub občasni plitkosti in predvidljivosti preveč duhovit in odštekan film, da gledalec v njem ne bi užival.