Jane Schoenbrun predstavlja enega od najbolj unikatnih in drznih filmskih obrazov v žanru sodobnih grozljivk, ki presegajo konvencionalne žanrske okvirje in gledalcu ponudijo globok razmislek o spolni identiteti, odnosih in sprejemanju drugačnosti v svetu, ki za omenjeno žal nima posluha. Schoenbrunova tudi v svojem tretjem celovečercu Teenage Sex and Death at Camp Miasma raziskuje tematike, ki so zaznamovale njena predhodnika We’re All Going to World’s Fair in I Saw The TV Glow; posameznikovo iskanje spolne identitete skozi prizmo medija, tokrat preko popkulturnega vpliva “počitniških” slasherjev kot sta Friday The 13th in Sleepaway Camp. Osrednja junakinja filma je lezbična filmarka Kris, ki jo studio najame za moderno predelavo kultnega slasherja Camp Miasma, med pripravami pa obišče prizorišče snemanja v zasneženih planinah, kjer si je glavna igralka Billy Presley zgradila svoj dom. Med bivanjem na odročnem kraju se Kris in Billy zbližata, toda kmalu se izkaže, da je zapuščina filma Camp Miasma mnogo bolj zlovešča kot se je zdelo na prvi pogled. Teenage Sex and Death at Camp Miasma je oglaševan kot slasher, vendar je ta oznaka precej zavajajoča; Schoenbrunova v svoje značilnem stilu ne razvija običajnega slasherja, ampak razmišljujočo in skoraj meditativno meta-satiro, ki spregovori o tematikah osamljenosti, spolne zavrtosti in izgube identitete, obenem pa se z odrezavo duhovitostjo obregne ob hollywoodsko obsedenostjo s tovarniškim serviranjem brezdušnih filmskih predelav in nadaljevanj starih uspešnic, ki morajo biti prilagojene “novim” pokroviteljsko zastavljenim družbenim smernicam. Četudi film zaradi svoje močne metafizične narave ne bo povšeči vsakemu gledalcu, pa Schoenbrunvoa tudi tokrat prepriča z odličnim satiričnim humorjem, o katerem lahko franšiza Scream zgolj sanja, fenomenalnim izborom glavnih igralk Hannah Einbinder in Gillian Anderson, nenavadno sanjsko vizualno podobo, vrhunsko glasbo in epilogom, ki je enako zastrašujoč kot tudi očarljiv. S Teenage Sex and Death at Camp Miasma je Schonebrunova samozavestno utrdila svoj status ene najbolj drznih in neprilagojenih filmark ta hip.

Grozljivka Hellcat, režijski prvenec Brocka Bodella, v prvi tretjini spominja na generični triler o ugrabitvi; Lena (Dakota Gorman) se zbudi močno ranjena v premikajoči se prikolici, ki jo vozi neznani moški. Ta ji zaupa, da jo mora v roku ene ure pripeljati do zdravnika, saj je okužena z boleznijo, ki lahko ogrozi tako njo kot njenega nerojenega otroka. Tekom vožnje začne Lena spoznavati voznikove prave razloge za “ugrabitev” in nekje na polovici se film spremeni v nekoliko drugačno izkušnjo z bistveno bolj kompleksnim zapletom, ki ga mora vsak gledalec izkusiti na lastne oči. Hellcat je šolski primer filma, ki se kompetentno loti nekonvencionalnega pristopa do tematike, ki je v žanru grozljivk že dodobra raziskana (na tem mestu se ne bi spodobilo razkriti preveč vsebine) in ji s tem doda nove in presenetljivo čustvene dimenzije. Prva polovica filma je dokaj minimalistična in omejena zgolj na eno lokacijo (notranjost prikolice); ta del zaradi nekoliko (pre)počasnega tempa od gledalca zahteva nekoliko več potrpežljivosti, vendar Bodell uspe film obdržati nad povprečjem po zaslugi vzdušne atmosfere, dobro izkoriščene omejene lokacije in odlične igralske predstave Gormanove, katere lik preseže stereotipno dekle iz grozljivk, ki ga je potrebno neprestano reševati. V drugi polovici je dogajanje nekoliko bolj “akcijsko”, vendar še vedno prizemljeno in brez odvečnega pretiravanja, končni razplet pa bi sicer lahko bil boljši, še posebej zaradi rahlo antiklimatskega preobrata. Toda takšne napake so pri prvencih pričakovano, zato je filmu Hellcat moč oprostiti nepopolnost, še posebej zato, ker ponudi dovolj adutov, da film seže zunaj meja sivega povprečja.