Eden od glavnih razlogov, zakaj franšiza grozljivk Evil Dead tudi po več kot četrt stoletja ohranja visoko priljubljenost med novo generacijo gledalcev, je v njeni stilski preusmeritvi, ki pa se zdi povsem organska in smiselna. Izvirniki v režiji Sama Raimija so predstavljali zmes črnega humorja in absurdne groze, medtem ko so se novejši filmi, začenši z predelavo Evil Dead iz leta 2013, distancirali od komične teatralnosti, ki dandanes niti približno ne bi več vžgala in krenili v bolj temačne, resnobne in nasilne vode. Stilska preobrazba se nadaljuje tudi s filmom Evil Dead Burn, ki ga lahko brez težav označimo za najbolj mračno, gnusno in nasilne poglavje v franšizi; francoski režiser Sebastien Vaniček, ki je navdušil s svojim prvencem, napeto pajkovsko srhljivo Infested, posvoji mitologijo izvirnikov in to zapakira v tragični portret disfunkcionalne družine, katere potlačene zamere ob pomoči nadnaravnih sil izbruhnejo v orgijo gnusa in nasilja. Film spremlja družino Price, ki se zbere na pogrebu sina Josepha, ki je umrl v prometni nesreči, po pokopu pa se preostali člani odpeljejo v staro vilo, ki je bila v lasti preminulega dedka, sicer nekdanjega člana okultne skupine, ki je svoje čase s pomočjo zlovešče knjige Necronomicon obudila žive mrtvece. Po pričakovanjih se začne zelo hitro kazati krvavi davek dedkove preteklosti, družina Price pa je pahnjena v boj za preživetje. Evil Dead Burn je nepopustljivo krut, brutalen in temačen film, ki skuša s svojo kombinacijo krvavega ekscesa in družinske drame oponašati zmagovalno formulo moderne klasike Hereditary, pa četudi je s tega vidika nekoliko preveč plitek in predvidljiv. Navkljub temu pa film prepriča na skoraj ostalih ravneh; od fantastične atmosfere, dobrih igralskih predstav, visokim nivojem suspenza, subtilnim črnim humorjem in visokim številom učinkovitih strašljivih prizorov. Režiserjev temačen pristop bo kakopak ujezil oboževalce Raimijevih odštekanih filmov, toda Evil Dead Burn je dokaz, kako lahko znano franšizo oblečeš v nekaj modernega, ne da bi ob tem žrtvoval njenega bistva.

Finska režiserka in scenaristka Hanna Bergholm je pred leti močno navdušila s svojim prvencem, fenomenalno groteskno srhljivko Hatching, ki se je skozi elemente telesne grozljivke in družinske drame rogala izpraznjeni potrošniški kulturi staršev influencerjev. Starševstvo tudi predstavlja pomemben del njenega drugega (in prvega angleško govorečega) celovečerca Nightborn, le da je tokrat poudarek na čustvenih bremenih materinstva, ki je v prvem letu po rojstvu otroka pogosto postavljeno na težko preizkušnjo. Film se ponaša s preprostim zapletom; Jon (Rupert Grint) in Saga (Seidi Haarla) sta zakonca, ki se tik pred rojstvom prvega otroka preselita v hišo njene pokojne babice, ki se nahaja v neposredni bližini domnevno zakletega gozda. Ko se jima sin naposled rodi, začne kazati znake, da je z njim nekaj narobe; po telesu je nenavadno poraščen, doživlja čudaške reakcije na dnevno svetlobo in bolj kot to materinem mleku hrepeni po pitju krvi. Nightborn združuje elemente folk grozljivke, vampirskega trilerja in družinske drame, ki so začinjeni z nečim, kar omahuje nekje med absurdom in grotesko, režiserka pa temu doda še nekaj značilnega skandinavskega črnega humorja. Morebiti se kopica začrtanih idej zdi preveč ambiciozna za slabo uro in pol dolg film, toda Bergholmova jih uspešno združi v smiselno celoto, pri tem pa ni zgodba niti malo prenasičena ali nefokusirana. Režiserki ta podvig uspe z vzdušno surrealno atmosfero, domiselno uporabo zvoka kot vira groze ter izvrstnimi igralskimi prestavami, kjer s svojo telesno in čustveno preobrazbo še posebej zasije Haarlova. Hkrati gre za enega od tistih filmov, ki bi znal razdeliti gledalce zaradi njegovega pomanjkanja jasnih odgovorov ter rahlega odmika za režiserko značilne satirične ostrine predhodnika. Navkljub temu je Nightborn prepričljiva družinska srhljivka, ki odpira mnoga pomembna družbena vprašanja in hkrati gledalca nagajivo travmatizira.