Kadar je govora o najbolj prepoznavnih ženskih obrazih v sodobnih filmskih grozljivkah, obstaja ime, ki je v očeh širše javnosti vedno nekoliko prezrto; ameriška igralka Sarah Paulson, ki je pustila močan pečat v nadaljevankah American Horror Story in Ratched, hkrati pa tudi v žanrsko raznolikih filmih, kjer pa se vedno zdi, da so ji ravno grozljivke najbolj pisane na kožo. In slednje je zelo evidentno tudi v filmu Hold Your Breath, mešanici družinske drame in psihološke grozljivke, postavljene v puščavnato okolje Oklahome v 30. letih; Paulsonova igra Margareth, ki živi skupaj s svojima hčerkama na nekoč uspešni kmetiji, ki pa je sedaj podvržena pogosti suši in močnim peščenim viharjem, zaradi katerih se trojica spopada z lakoto in osamljenostjo. Margareth poleg tega preboleva smrt svoje tretje hčerke in se zateka k uporabi uspavalnih tablet, zaradi katerih doživlja strašljive halucinacije in epizode nasilja, za nameček pa na vrata kmetije potrka neznanec, ki trdi, da poseduje zdravilne sposobnosti. Hold Your Breath prepriča gledalca z zadušljivo atmosfero, potrpežljivo počasnim tempom ter skrbno izpeljanimi prizori strašenja, kjer se film bolj kot na posebne učinke in hektolitre krvi zanaša na grozo, ki je morebiti zgolj produkt posameznikove strte psihe. Slednje še toliko bolj prepričljivo pride do izraza zaradi čustveno intenzivne predstave Paulsonove, ki zgodbi doda veliko globine in napetosti, ob katerih gledalec težko ostane ravnodušen. Edina večja težava filma je ta, da skuša v slabi uri in pol povedati preveč, vendar na koncu pusti ogromno stvari odprtih (verjetno tudi namerno) oz. nepojasnjenih, kar bi nekatere gledalce znalo zafrustrirati. Z nekoliko več fokusa bi Hold Your Breath pustil še boljši vtis, a tudi kot tak je še ena kompetentno narejena strašljivka, ki bo prepričala oboževalce žanra.

Kanadska srhljivka Cold Meat se začne s pojavom dobrega samaritana (Allen Leech), ki nekega hladnega zimskega večera ubrani natakarico (Nina Bergman) pred njenim nasilnim partnerjem. Zdi se, da bo plemenito dejanje predstavljalo začetek osladne romance, ki se povrhu tega odvija tik pred božičem, toda film kanadskega režiserja Sebastiena Drouina se kmalu spremeni v hladen triler o preživetju sredi snežnega meteža, kjer na osrednja lika preži skrivnostna nevarnost, morebiti v obliki starodavne indijanske legende o rogastem bitju Wendigo. Minimalistična strašljivka, ki se povečini odvije v notranjosti avtomobila, v katerem obtičita glavna junaka, je znova eden od tistih filmov, ki se rad igra z gledalčevimi pričakovanji, pa četudi na zalogi nima toliko presenetljivih obratov, kot bi si želeli. Drouin vzpostavi vzdušno hladno atmosfero z obilico mistike, fokus pa je na odnosu med žrtvijo in rabljem, ki morata združiti skupne moči, da bi lahko rešila drug drugega. Kaj je torej Cold Meat? Delno triler o preživetju v divjini, delno nadnaravna grozljivka in delno karakterna študija serijskega morilca, ki se preda lastnim ubijalskim nagonom? Drouin se odloči, da bo združil vse to v sicer koherentno celoto z nekaterimi nevmesnimi elementi (prisotnost pošasti Wendigo deluje nekoliko absurdno glede na preostanek dokaj realistično zasnovega filma) in občasno predvidljivimi zasuki, ki pa navkljub dopustijo, da film ohrani visoko mero suspenza. Da film deluje bistveno bolje kot bi moral, se je treba zahvaliti tudi dobrim igralskim predstavam tako Leecha kot Bergmanove, ki nosita film na lastnih plečih in ga ščitita pred tem, da bi zapadel v dolgočasno povprečje. Cold Meat je tako vzdušen in napet triler, ki pa bi potreboval nekoliko več razdelanosti in jasnejšega fokusa.