The Shade, ki lovi ravnotežje med žanroma nadnaravne grozljivke in družinske drame, je celovečerni prvenec režiserja in scenarista Tylerja Chipmana, ki temelji na njegovem istoimenskem kratkem filmu iz leta 2020. Zgodba se vrti okoli travmatiziranega Ryana, katerega oče je pred kratkim iznenada storil samomor, ob prihodu njegovega odtujenega starejšega brata pa se v notranjosti družinske hiše začnejo odvijati nenavadni dogodki, ob katerih se začne brisati meja med resničnostjo in halucinacijami, vzetimi naravnost iz nočne more. The Shade raziskuje tematike, ki so v žanru grozljivk (še posebej v zadnjem desetletju) zelo pogoste; teža osebne travme, soočenje z izgubo bližnjega in prikaz mučnega procesa žalovanja, ki človeka fizično in psihično izčrpa. S tega vidika bi težkor rekli, da Chipmanov film odkriva toplo vodo; pravzaprav se oklepa že videnih vzorcev in ne ponudi nobenega osvežujočega pogleda na omenjene tematike, vendar pa te še vedno obravnava kompetentno, zrelo in z domiselno uporabo simbolike, ki razkriva, da groza ni otipljiva, ampak se manifestira v človekovi notranjosti. Več kot solidne igralske predstave, dobro razviti in simpatični liki, vzdušna temačne atmosfera držijo film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih in za celovečerni prvenec je Chipman svoje delo opravil povsem zadovoljivo. Film ima sicer nekaj pričakovanih začetniških napak kot je npr. pretirana dolžina dveh ur in na trenutke po polžje počasen tempo, ki od gledalca zahteva ogromno potrpljenja in zoprnih kompromisov, saj se film povečini odvija kot psihološka drama z zgolj peščico srhljivih trenutkov, ki pa so sicer presenetljivo efektni in zastrašujoči. The Shade je tako nepopoln, pretirano zamotan in naporen film, ki pa vseeno postreže z dovolj aduti, da je gledalčevo potrpljenje več kot poplačano.

Zadnja leta je v filmskih grozljivkah moč opaziti trend vrnitve estetike klasičnih VHS kaset oz. njihovega značilnega zrnatega formata, ki ga kakopak povezujemo tudi z našimi nostalgičnimi spomini na odraščanje v 90. letih. Mr. Crocket ne sicer spada v kategorijo omenjenih grozljivk, saj VHS estetiko uporabi kot zgolj to; kot vizualno atraktiven učinek. Naslovni lik je voditelj otroške oddaje z nadnaravnimi sposobnostmi, ki ugrablja otroke iz disfunkcionalnih družin, jim opere možgane in iz njih ustvari hipnotizirane sužnje. Njegove ugrabitve se širijo po okolici, dokler mama enega od pogrešanih otrok ne odkrije način, da bi se zoperstavila diaboličnemu Crocketu, vendar je to lažje rečeno kot storjeno. Mr. Crocket je film, katerega vse težave so na tak ali drugačen način povezane z njegovo (pre)kratko dolžino; 88 minut enostavno ne ponudi dovolj časa, da bi razvil zgodbo in večino likov, ki ostajajo enodimenzionalni in ne pretirano zanimivi. Celo zdi se, da nekje tam zunaj obstaja daljša različica filma, ki bi uspela narediti tako zgodbo kot like bolj zanimive, saj v takšni različici vse deluje prenagljeno in površinsko. Kar pa ne pomeni, da je Mr. Crocket slab film; pravzaprav je zelo soliden poklon Cravenovi klasiki Nightmare on Elm Street, ki postreže z impresivnimi posebnimi učinki, peščico solidnih strašljivih prizorov, odličnim zvokom in izvrstno igralsko predstavo Elvisa Nolasca v vlogi naslovnega zlikovca, ki dobi še največ priložnost, da se razvije in pusti pri gledalcu globji vtis. Mr. Crocket je kratkočasna grozljivka, ki pa bi lahko z malce več poglobljenosti mnogo več.