Psihološka grozljivka Daddy’s Head se oklepa motiva, ki je v omenjenem žanru prisoten že od nekdaj; manifestacija otroške travme, ki nastane kot posledica izgube bližnjega. Zgodba se vrti okoli dečka Isaaca (Rupert Turnbull), ki po nenadni očetovi smrti ostane sam s svojo nevrotično mačeho (in ozdravljeno alkoholičarko) Lauro (Julia Brown) v razkošni hiši sredi gozda. Laura, ki po sili razmer postane Isaacova skrbnica, se spopada z lastnimi demoni iz preteklosti, vendar časa za prebolevanje ni na pretek, saj dvojico začne ogrožati čudaški stvor, za katerega je Isaac prepričan, da predstavlja njegovega pokojnega očeta. Film režiserja in scenarista Benjamina Barfoota uspe psihološki vidik zgodbe preplesti z elementi folk grozljivke in filma o pošasti, slednja pa kakopak predstavlja odslikavo krute resničnosti, v kateri so obtičali glavni junaki in iz nje ne morejo / nočejo ubežati. Barfoot z vzdušno atmosfero, počasnim temprom in (povečini) izvrstno izpeljanimi prizori strašenja / suspenza uspe gledalca poskrati v temačen in okruten svet, ki močno sloni na simbolizmu in abstraktnih podobah, resničnost pa postane zgolj izgubljena iluzija. Z drugimi besedami; Daddy’s Head je odlična filmska nočna mora, ki strese do kosti, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, fantastične uporabe zvoka in prvovrstnega klavstrofobičnega vzdušja, ki sloni na potrpežljivem razvoju zgodbe in likov. Film sicer veliko svojega obstoja dolguje modernim klasikam kot so The Babadook, Hereditary in Goodnight Mommy, zato je ne nakaterih mestih nekoliko predvidljiv in neizviren, toda Daddy’s Head uspe prepričati tam, kjer veliko grozljivk pogori; prestrašiti gledalca do kosti.

Posneti film brez dialogov je zahteven izziv za vsakega filmarja, saj mora ta zgodbo oz. sporočilo filma posredovati ne preko besed (kar bi bilo najbolj preprosto), ampak preko obrazne mimike, uporabe glasbe in drugih tehničnih sredstev, ki prevzamejo vlogo pripovedne niti. Ta pristop včasih rodi dobre rezultate kot v primeru uspešne ZF srhljivke A Quiet Place, se pa lahko zgodi tudi to, da dobre namene in ambicije dosežejo svoj cilj v zgolj napol dobri kondiciji, kar pa je izrazito pri filmu Azrael režiserja E.L. Katza. Brutalna grozljivka o preživetju se ponaša z zanimivo premiso; po nepojasnjeni kataklizmi na svetu živi zgolj peščica ljudi, ki se poskuša ubraniti pred demonskimi stvori, ki se hranijo s človeško krvjo in mesom. Med preživelimi sta tudi Azrael (Samara Weaving) in njen partner Kenan (Nathan Stewart – Jarrett), ki postaneta tarči gozdnega verskega kulta, ki goji prepričanje, da je govorjenje najhujši greh, zato si vsi njegovi člani s kirurškim posegom odstranijo glasilke. Zaplet filma je zelo preprost, mogoče bi celo rekli, da preveč preprost, kar nas pripelje do njegove glavne težave; odsotnost dialogov, ki je sicer dobrodošla in prinaša element pristnega suspenza, tokrat ne uspe nadomestiti zgodbe in njenih likov, ki ostajajo nedodelani in zaviti v predebelo meglo enigme. Gledalec se bo s težavo prebijal skozi film, ki ponudi premalo, da bi dogajanju dodal neko čustveno globino, kar je škoda, saj zaplet ponuja ogromno potenciala. Azrael sicer ni slab film, daleč od tega; odlična ekspresivna igra Weavingove, nemalo napetih prizorov, prepričljiva temačna atmosfera in nekaj dobrodošle nepredvidljivosti uspejo odtehtati občasno razvlečenost in plitkost vsebine. Končni rezultat je napeta in vzdušna grozljivka z nemalo neizkoriščenega potenciala.