Posneti predelavo komaj dve leti starega filma se zdi neumno zapravljanje časa, toda v primeru ameriške različice kontroverznega danskega šokerja Speak No Evil temu ni tako, še posebej, ker so izvirnik navkljub svetlim trenutkom spremljale številne nelogičnosti, luknje v zgodbi in predvsem nerazumljiv idiotizem junakov, zaradi česar so ti pri gledalcu zbujali prej posmeh kot pa sočutje. Režiser James Watkins, ki se med drugim lahko pohvali z vzdušnimi in napetimi grozljivkami kot sta bili Eden Lake in The Woman in Black, s tega vidika ustvari neprimerno bolj napet in dramatičen film, pa četudi zaradi tega žrtvuje veliko pristnega satiričnega naboja, ki je spremljal izvirnik. Zgodba povečini ostaja nedotaknjena; ameriški par (Scoot McNairy in Mackenzie Davis) se med počitnicami v Italiji naključno spoprijatelji s svobodomiselnim britanskim parom (James McAvoy in Aisling Franciosi), nakar slednji povabi prvega na njuno kmetijo za sproščen vikend, kjer se kmalu po njihovem prihodu izkaže, da britanca za svojo izrazito gostoljubnostjo skrivata nekaj bistveno bolj temačnega. Kot je bilo že omenjeno, Watkinsova predelava v marsičem presega izvirnik; liki so bistveno bolje razviti in všečni / zanimivi (še posebej ameriški par, ki tokrat ne deluje kot duet totalnih imbecilov brez procenta delujočih možganskih celic), zgodba bistveno bolj dramatična, smiselna in popolna vzdušnega suspenza, med aduti pa še velja omeniti živahen tempo, atraktivno vizualno podobo in domiselno uporabo starih glasbenih uspešnic kot sta The Eternal Flame in Cotton Eye Joe. Navkljub mnogim adutom pa si predelava Speak No Evil privošči nekaj spodrsljajev; satirični naboj izvirnika je tokrat zadušen pod režiserjevimi prizadevanji, da ustvari bolj konvencionalen in “varen” triler, kar posledično pomeni, da zgodba ni več tako nihilistično brutalna in temačna, dober vtis pa pokvari tudi nekoliko razvlečeno sklepno dejanje. Speak No Evil je tako ena redkih filmskih predelav, ki uspe v isti sapi preseči izvirnik kot tudi zaostajati za njim.

Predzgodbe klasičnih oz. popularnih filmov se skoraj vedno zdijo slaba ideja, vendar pa so redke izjeme, ki gledalčeva pričakovanja obrnejo na glavo; eden od zadnjih primerov je The First Omen, predzgodba kultne grozljivke The Omen, ki je dokazala, da je moč posneti film, ki spoštljivo sledi duhu izvirnika, hkrati pa obstoječi zgodbi doda nianse svežine in drznosti. Mogoče so zato pričakovanja ob najavi psihološke srhljivke Apartment 7A, predzgodbe strašljive klasike Rosemary’s Baby legendarnega Romana Polanskega, obtičala v območju previdnega optimizma, še posebej zaradi tega, ker je režijo filma prevzela Natalie Erika James (ta je pred leti navdušila z družinsko srhljivko Relic), glavna vloga pa je bila dodeljena vedno očarljivi Julie Garner. Slednja igra mlado plesalko Terry Gionoffrio, ki po hudi poškodbi noge ne uspe nadaljevati svoje kariere, dokler ne sreča prikupnega starejšega para, ki ji ponudi bivanje v njunem najetem stanovanju. A kmalu po vselitvi je Terry priča nepojasnjenim grozljivim vizijam, ki namigujejo, da se za zidovi stanovanja skriva nekaj nevarnega. Apartment 7A je film, ki bo pri gledalcu puščal mešana občutja; po eni strani je tehnično brezhiben, vrhunsko skoreografiran, ambiciozen, atmosferičen in s strani Garnerjeve pričakovano izvrstno odigran film, vendar pa se njegove šibkosti začnejo kazati v trenutku, ko se mora spogledovati z izvirnikom in ga do določene mere imitirati. Moč filma Rosemary’s Baby je bila vedno v njegovem posredovanju groze, ki je pogosto skrita gledalčevim očem in je prisotna zgolj kot nevidna (a nevarna) prezenca, česar pa Apartment 7A ne razume najbolje in se oklepa konvencionalnih metod modernih grozljivk, kar med drugim pomeni zatekanje k posebnim učinkom (ti na srečo niso tako zanič kot bi pričakovali) in motečim žanrskim klišejem. Končni rezultat je film, ki se po kvaliteti uvršča v zlato sredino; na trenutke je prepričljiva in vzdušna okultna grozljivka, včasih pa zgolj bleda imitacija Polanskijeve klasike.