Avstralski šoker Saccharine ne bi mogle ugledati luči sveta ob bolj primernem času; živimo namreč v dobi obsedene želje po hitrem hujšanju in dietah, ki nam omogočajo ekspresno izgubo kilogramov, ne da bi bili ob tem prikrajšani za svoj uživaški način bašenja s hrano. Režiserka in scenaristka Natalie Erika James se dotične problematike poskuša lovetati s satirično ostrino in eksplicitno gnusnostjo moderne klasike The Substance, pa četudi je pri tem pričakovano včasih bolj, drugič pa manj uspešna. Film spremlja študentko medicine Hano (Midori Francis), ki se neuspešno spopada z odvečnimi kilogami, vse dokler ne sreča nekdanje sošolke, ki je uspela močno shujšati s pomočjo skrivnostne tablete. Hano kakopak premami radovednost in tableto preizkusi, kar ji sprva prinese željene rezultate, vendar kmalu zgrožena ugotovi, da tableta vsebuje zdrobljen prah iz kosti mrtvih ljudi. Saccharine se ponaša z absurdnim zapletom, česar se Jamesova na srečo zaveda in strašljivo pripoved začini s črnim samoironičnim humorjem, temu pa doda še nekatere obvezne elemente vsake dobre grozljivke kot so potrpežljiv tempo, zanašanje na estetiko telesne groze in predvsem vzdušno atmosfero, ki venomer visi nekje med zastrašujočim in grotesknim. Med presežke velja omeniti še odlične igralske predstave, še posebej Francisove ter subtilno raziskovanje občutljive družbene problematike, ki bo žal ostala večno aktualna. Škoda le, da filmu primanjkuje bolj jasna identitete, saj Jamesova na več mestih zelo očitno kopira film The Substance, kar je že vnaprej izgubljena bitka, nekatere gledalce pa bo zmotila tudi občasna razvlečenost in v zadnji tretjini že preveč absurdna zgodba. Navkljub tem napakam pa je Saccharine povsem spodobna telesna grozljivka za novo generacijo, ki skuša goljufati biologiji s šarlatanskimi dietami.

Leta 2022 je komaj 16 – letni Kane Parsons na svojem You Tube kanalu lansiral uspešno antologijsko serijo The Backrooms, ki je temeljila na istoimenski internetni urbani legendi (oz. creepypasta) o obstoju skrivnostnih in navidezno neskončnih orjaških sob nepravilnih oblik, v katere pogosto zatavajo nedolžni posamezniki in postanejo tarče srhljivih entitet. Parsons je s serijo doživel tako velik uspeh, da je pri rosnih 20. letih dobil priložnost, da svojo idejo razširi v celovečerno obliko in višjim proračunom, za igralce pa je rekrutiral tako priznana imena kot sta Chiwetel Ejiofor in Renate Reinsve. Film sledi Clarku, zapitemu ločencu in lastniku prodajalne s pohištvom, ki v kletnih prostorih odkrije skrivnostna vrata, ki vodijo v alternativno dimenzijo, sestavljeno iz abstraktnih in navidez zapuščenih prostorov, zlovešče odkritje pa pritegne pozornost tudi njegove terapevtke Mary, ki prav tako boleha za nerazrešeno travmo iz preteklosti. Glede na mladost režiserja je film The Backrooms treba ocenjevati z manj strogim kritiškim očesom, vendar pa lahko tudi s tega vidika brez težave rečemo, da imamo opravka z impresivnim celovečernim prvencem filmarja, ki prekipeva od ustvarjalne energije, drznosti in predvsem ljubezni do lastne obrti. Parsons se predstavi kot samozavesten režiser z jasno vizijo, ki se ne želi klanjati trendom modernih grozljivk in tako namesto preverjenih trikov in zanašanja na neprestano akcijo stavi na počasno grajenje bolj neprijetne kot strašljive atmosfere, psihološko kompleknost likov in enigmatično pripovedno nit, ki nikoli ne posreduje povsem jasnih odgovorov na mnoga zastavljena vprašanja. Takšen pristop je kakopak tvegan in bo določen del gledalcev (še posebej tistih, ki pričakujejo še eno naspidirano moderno strašjivko tipa The Conjuring in Smile) pustil razočarane ali celo zdolgočasene, nekatere pa bodo tudi zmotili na trenutke zelo očitni vplivi uveljavljenih grozljivk, še posebej franšize iger Silent Hill. Navkljub drobnim začetniškim napakam je Parsons svoj prvi “zrelostni” izpit opravil z odliko; The Backrooms je odlično odigrana, privlačno zamotana in inteligentna grozljivka, ki je ne velja zamuditi.