Morebiti se naslov filma Lee Cronin’sThe Mummy, ki vključuje naziv samega režiserja Leeja Cronina zdi kot pretenciozna poteza, pa vendar v tem primeru deluje smiselno. Cronin, znan po zelo posrečenih grozljivkah kot sta A Hole in The Ground in Evil Dead Rise, s pričujočim filmom ne ustvarja direktne predelave klasične grozljivke The Mummy iz leta 1932 z Borisom Karloffom v glavni vlogi, ampak z gledalcem deli svojo intepretacijo tega, kar je omejena klasika predstavljala. Povsem nova zgodba je postavljena v sedanjost in spremlja televizijskega novinarja Charlija, ki s svojo družino začasno živi v Kairu in se mu v kratkem obeta napredovanje. Žal sreča ne traja dolgo, saj neznano kam izgine njegova najmlajša hčerka Katie, najdejo pa jo šele osem let kasneje, ko nad Egiptom strmoglavi letalo, ki s seboj nosi skrivnostni sarkofag, v katerega je nekdo deklico zaprl. Lee Cronin’s The Mummy s seboj nosi velike ambicije, saj se noče naslanjati na slavo predhodne klasike, ampak servirati nekaj popolnoma novega… žal pa ne tudi drugačnega. Croninov film je sicer kompetentno posnet, dobro odigran in občasno zelo napet, vendar pa se zdi, da je režiser skušal v eno zgodbo zmetati preveč idej, ki so povrhu tega že pošteno zlajane; naslovna pošast je tokrat demon, ki obseda svoje žrtve, kar pomeni,da film na ogromno kopira vse možne klišeje iz filma The Exorcist, Cronin pa v stilu Evil Dead postreže še z ekscesnim nasiljem in gravžem, kar je žal kombinacija, ki nikoli ne pade na plodna tla. Pod poplavo posebnih učinkov in klanja imamo namreč opravka s sila formulaično in predvidljivo zgodbo, nedodelani in plitkimi liki ter celim kupom nelogičnosti, ob katerih nam je že za tako ali tako prazne like še manj mar. Lee Cronin’s Mummy ni popolna katastrofa, vendar pa žal postreže s preveč brci v prazno, da bi film lahko pustil trajnejši vtis.

Verjetno ni nikogar izmed nas, ki nismo bili nekoč nesrečno zaljubljeni in podvrženi želji, da bi se naša simpatija kar iznenada nesmrtno zaljubila v nas. Ob tem kakopak ne pomislimo na kruto resničnost kot je ta, da pri izpolnjevanju želja ne gre za pravo ljubezen, ampak zgolj za realizacijo naših fantazij, ki najverjetneje niso vzporedne tistim, ki jih goji naša simpatija. S tem konfliktom se ukvarja psihološka romantična grozljivka Obsession, ki že znan zaplet o posledicah nepremišljene želje preoblikuje v prav posebno doživetje, ki zna biti enako duhovito, zastrašujoče kot tudi tragično. Film sledi sramežljivemu mladeniču Bearu (Michael Johnston), ki je na smrt zaljubljen v svojo mladostniško prijateljico Nikki (Inde Navarrette), vendar ga je vedno preveč strah izpovedati svoja čustva. Življenje se mu obrne na bolje, ko dobi v roke t.i. čarobno vejico, ki mu bo izpolnila eno željo in ta je seveda, da bi bila Nikki nesmrtno zaljubljena vanj. Ko se mu želja uresniči, je Bear sprva ves navdušen, vendar pa se “ljubezen” njegove partnerke kmalu spremeni v obsedenost s tragičnimi posledicami. Obsession lahko uvrstimo med eno od najboljših grozljivk zadnjega desetletja, ki navkljub nizkemu proračunu (film je bil posnet za pičlih 700 tisoč dolarjev) ustvari čustveno močno, strašljivo in mestoma duhovito mojstrovino z mnogimi šokantnimi preobrati, fenomenalnimi igralskimi predstavami (šov kakopak ukrade osupljiva Navarettejeva), brezhibnim miksom črnega humorja, tragedije in gnusa ter večplastnim družbenim komentarjem na temo zlorabe moči, posesivnosti ter – kakopak – obsedenosti z idealizirano podobo naših simpatij. Drugače povedano; vse pohvale, ki ste jih o filmu Obsession slišali, si jih ta vsekakor zasluži.