Slovenska osamosvojitvena vojna je v domačem filmu zastopana predvsem v obliki dokumentarcev, medtem ko je na to temo nastala zgolj peščica bolj ali manj neposrečenih izdelkov kot je šlampasti TV zvarek Neizstreljeni naboj in Šprajcev pozabljeni film Felix, ki pa je bil ob izidu deležen zgolj posmeha. To praznino skuša nekoliko zapolniti kratki film 91′, ki spregovori o dveh prostovoljcih teritorialne obrambe, ki sta sredi vojne za Slovenija na straži in si krajšata čas s popivanjem ter sanjarjenjem o boljši prihodnosti v novonastali državi. Film režiserja, scenarista in glavnega igralca Luka Štigla se sprva odvija kot t.i. “buddy-buddy” komedija o dveh zabušantih, ki med drugim razmišljata o tem, kje bo Slovenija čez 30 let, sta prepričana, da v samostojni državi ne bo nikomur treba delati do 65 leta in špekulirata o tem, če bosta na novih slovenskih dinarjih upodobljena Janša ali Kučan, ki pa ju bomo čez 30 let pozabili. Te kratke šaljive debate kakopak služijo kot žalostna refleksija prihodnosti oz. časov, ki šele prihajajo, z današnje perspektive pa kakopak predstavljajo žalostno ironijo in tega se Štiglov film še kako zaveda. Morebiti celo preveč, kar je tudi glavni problem filma; 91′ je film, ki ničesar ne prepušča spontanosti in gledalcu po osnovnošolsko narekuje, kaj je poanta prikazane zgodbe, nerodni dialogi, ki se spogledujejo s satiro, pa ne premorejo dovolj subtilnosti in so spisani preveč na prvo žogo, da bi z njimi film pridobil na globini in domiselnosti. Z drugimi besedami; ko skuša film 91′ biti satiričen, ne pusti globjega vtisa, ker za to ni dovolj drzen in samozavesten oz. ker mora vsako sporočilo posredovati gledalcu na najbolj bolečo očitne načine. Kar pa ne pomeni, da je Štiglov film slab. Pravzaprav je zelo soliden; s tehničnega vidika mu ni kaj očitati, igralske kreacije so spodobne (četudi ni povsem jasna poanta camea Mitja Okorna v vlogi vojaka, ki na straži opravlja veliko potrebo) in priznati je treba, da zadnja tretjina poskrbi za presenetljivo čustven epilog, kjer film razgali banalnost razdvojenosti med narodi in nevarnosti radikalnih ideologij, ki so Balkan pripeljale do prelivanja krvi za naslednjih deset let. S tega vidika bi lahko rekli, da bi 91′ bolje funkcioniral kot resna drama, ne pa kot zmes zadete komedije, površinske satire in humanitarne drame. A kot že rečeno; 91′ je spodoben prispevek k obujanju spominov na osamosvojitveno vojno.

Sam zase v šali vedno rečem, da je v politik največji zdrahar tisti, katerega so polna usta “sprave” med nasprotujočima si stranema v času 2. svetovne vojne. Leta 2018 smo žal še vedno razdeljeni med bele in rdeče, med partizane in domobrance, med žandarje in ravbarje kot da bi bili nevzgojeni otroci v vrtcu. S konceptom sprave, ki zaenkrat vodi zgolj do poutvarjanja zgodovine in ideološkega navijaštva se poigra tudi Janez Burger v kratkem igranem filmu Sprava. Ta je zamišljen kot ponavljajoči se prikaz bojevanja med rdečimi in črnimi, ki se v mračnem gozdu vedno znova streljajo, pobijejo in oživijo kot utrujeni zombiji. Ta absurdna situacija je pravzaprav zelo domiseln prikaz stanja naše družbe, ko beseda nanese na 2. svetovno vojno; vsak stoji na svoji strani, nasprotnika dojema kot najhujšega sovražnika, se kolje do onemoglosti zavoljo prazne ideologije in vse težje razlikuje med stanjem živosti in mrtvila. Da smo Slovenci ujetniki samih sebe in lastne preteklosti, verjetno ni treba poudarjati. Da se zaradi tega spreminjamo v zombije, prav tako ni novost. Sprava kombinira absurdno tragedijo in grozljivko z namenom ozaveščanja gledalca o tem, v kako nesmiselnem krogu obtoževanj se vrtimo. Na koncu bodo od vsega skupaj ostali zgolj prazni pogled in prelita kri. Do zadnje izgubljene zmage.

Ocena 4