Za kratke zgodbe H.P. Lovecrafta velja, da jih je zelo težko (nekateri tudi pravijo, da to sploh ni mogoče) prenesti na veliko platno v obliki, ki bi bila dostopna tako oboževalcem pistalja kot tudi širšemu občinstvu. Navkljub temu je društvo ljubiteljev avtorjeve zapuščine, H.P. Lovecraft Historical Society, leta 2005 sprejelo to zahtevno nalogo in posnelo prvo uradno adaptacijo Lovecraftove najbolj znane kratke zgodbe, The Call of Cthulhu; gre za slabe tričetrt ure dolg film, posnet v stilu klasičnih nemih grozljivk iz 20. let kot sta The Cabinet of Dr. Caligari in Nosferatu, hkrati pa se zvesto drži literarne predloge in predstavi zlovešči mitos podvodnega božanstva Cthulhuja, ki se pojavlja v skupinskih sanjah, okrutnih ritualih močvirnatih kultor ter prerokbah, ki napovedujejo ponovno vstajenje slovite pošasti iz njenega kraljestva pod morsko gladino. The Call of Cthulhu je nedvomno film, ki so ga posneli ljudje, ki razumejo izvorni material in Lovecraftovo zapuščino, hkrati pa se izkažejo za kompetenetne filmarje, ki izvrstno povzamejo temačno in zadušljivo vzdušje grozljivk iz obdobja nemega filma. Močno ekspresivna igra, odlična glasba ter izvrsten tempo poskrbijo, da se zamotana zgodba razvija brez večjih spodrsljajev, je pa občudovanja vredno, da uspe skupina entuziastov ustvariti film, ki je celo bolj strašljiv, prepričljiv in vzdušen kot premnogi visokoproračunski hollywoodski spektakli. The Call of Cthulhu je odlična grozljivka za žanrske gurmane, ki spretno in prepričljivo pretopi Lovecraftovo mistično izročilo v gledljivo filmsko obliko. Daleč najboljša adaptacija Lovecraftove grozljive klasike.

Sredi belega dne pride moški na bazen. Pregleda vse kabine in krene proti sanitarijam, kjer hladnokrvno ustreli nekega drugega moškega. Odide. Dva možakarja se pripeljeta na bencinsko črpalko. Eden od njiju izstopi iz vozila ter ustreli prodajalca. Ta stopi nazaj v avtomobil in dvojica se odpelje. Mož v srednjih letih se sprehaja po skladišnem prostoru in nenadoma ga v hrbet večkrat ustreli mlajši moški. Ta skrije pištolo in odide. Ti prizori, ki sem jih opisal, zavzemajo prvih deset minut kratkega filma Elephant v režiji enega od najvidnejših predstavnikov britanskega neodvisnega filma Alana Clarka, ki je že pred tem šokiral občinstvo s klasikama Scum in Made in Britain. Pričujoči izdelek je postavljen v hladno industrijsko okolje severne Irske v času političnega (in etničnega) konflikta med protestanskimi in krščanskimi skupinami, ki so z naročenimi umori, atentati in bombnimi napadi umorile več kot 3.500 ljudi. V nekaj manj kot tričetrt ure dolgem filmu je gledalec priča rekonstrukcijam osemnajstih umorov, ki so nastale na podlagi zapiskov iz resničnih policijskih poročil.

Elephant se odreka tradicionalni strukturi filmov in fabuli, saj je sestavljen iz nekaj minut trajajočih prizorov, v katerih voajersko zastavljena kamera sledi morilcem, o katerih ne izvemo ničesar, ki prispejo na nek kraj in tam umorijo svoje žrtve, o katerih ni prav tako nič znanega. Popolna odsotnost dialogov (z izjemo enega prizora na nogometnem igrišču), glasbe in naracije v gledalcu sprožajo vprašanje, zakaj bi svoj čas namenil gledanju filma, ki pokaže nekaj nesmiselnih umorov, nato pa se kar na lepem zaključi. Če povem po domače; hudič je v podrobnostih. Izdelek je posnet kot surovo zmontiran dokumentarec z izrazito hladnim in brezčutnim odnosom do tega, kar se odvija pred gledalčevimi očmi. Točno to pa predstavlja največjo grozo nasilja v današnji družbi; odsotnost smisla in obravnavanje ljudi kot objektov za eliminacijo. Prav tako ni naključno, da je večina lokacij v filmu (skladišča, stanovanjskega hiše, nogometno igrišče, parkirišče) zaznamovanih s spranimi barvami in odsotnostjo ljudi. Svet, ki ga Clark prikazuje, je podoben pokopališču, kjer ljudje drug drugem predstavljajo zgolj “kanon futer”. Vsi ti elementi delujejo filmu v korist, saj zadanejo bistvo (ne)smiselnosti nasilja in podajo grozljivo prerokbo, da bodo zločini iz dneva v dan bolj zamolčani in nesmiselni.  Elephant je mojstrovina filmskega minimalizma, ki gledalca vrže v samo središče brezna družbe.

Ocena 5