Letošnje leto se bo v zgodovino sedme umetnosti med drugim zapisalo tudi kot leto, ko je postalo jasno, da je Wes Anderson ujetnik samega sebe; nekoč očarljivi pripovedovalec zgodb, ki so spretno prepletale elemente magičnega realizma, surrealizma, absurdnosti in teatralnosti, je zadnja leta zataval v slepo ulico ekstremne pretencioznosti, kreativne lenobnosti in naveličanega provociranja tistega dela občinstva, ki je še pripravljeno spremljati njegove reciklirane in vse bolj nesmiselne filme. The Wonderful Story of Henry Sugar, sicer prva od štirih načrtovanih filmskih adaptacij kratkih zgodb Roalda Dahla, vsaj na prvi pogled daje občutek, da je Anderson vendarle uspel posneti film, ki bo zabaval še koga drugega kot zgolj njega samega; zgodba o ošabnem bogatašu, ki s pomočjo guruja osvoji znanje gledanja brez odpiranja oči, s svojo barvitostjo, vsebinsko večplastnostjo in močnim moralnim sporočilom vsekakor deluje aktualno tudi po več kot pol stoletja. Škoda le, da Anderson še vedno ne more iz svoje kože in tako dostavi še en film, ki se lahko pohvali z vrhunskimi produkcijskimi zmožnostmi, domiselno teatralno montažo in vizualnim razkošjem, žal pa vse te adute zadušijo neznosno zoprni in nesmiselnimi pripovednimi prijemi, ki so (podobno kot pri njegovem prejšnjem celovečercu Asteroid City) očitno duhoviti samo še Andersonu. Znova imamo opravka z igralskimi prvoligaši (Benedict Cumberbatch, Ben Kingsley in Dev Patel), ki z monotono hitrimi glasovi pred kamero dobesedno prebirajo Dahlovo literarno predlogo (na tej točki se bo marsikateri gledalec vprašal, zakaj ne bi raje vzel v roke knjigo kot pa gledal film s scenarijem, ki zgolj prepiše vse besede iz adaptirane zgodbe), hkrati pa tekmujejo v tem, kdo bo hitreje filmu odvzel voljo do življenja. Kot že rečeno; film je tehnično in vizualno fenomenalen, toda na vsebinski ravni obtiči nekje med dolgočasnim, zoprnim in negledljivim. The Wonderful Story of Henry Sugar je tako film, s katerim je Anderson znova dokazal, da unikatnost ne prinaša vedno nekaj dobrega, še posebej, če nisi pripravljen sprejeti dejstvo, da te je povozil čas.

Preden se je Robert Eggers z mojstrskima grozljivkama The Witch in The Lighthouse proslavil kot eden od najbolj izrazitih filmarjev ta hip, je le leto pred svojim celovečernim prvencem posnel kratki film s preprostim naslovom Brothers. V njem spremljamo brata Toma in Jaka, ki živita skupaj s svojo babico v osamljeni hiši sredi gozda. Že od uvodnega kadra je jasno, da med bratoma ne vlada enakovreden odnos in da v pričakovani maniri starejši ustrahuje mlajšega, ta pa najde zavetje pri babici z močnim materinskim nagonom in odločno avtoritativno držo, ob kateri tudi starejši brat prestrašeno obmolkne. Vrhunec njunega konflikta pa nastopi nekega dne, ko se brata odpravita na lov in se zgodi tragična nesreča, zaradi katere se že tako dramatična in mučna zgodba spremeni v tragedijo. Brothers je kratki film s preprosto in direktno zgodbo, vendar pa se Eggers v svojem značilnem stilu odloči pripovedno nit strkati s temačnimi podobami, sprano barvo in zadušljivo atmosfero, ki na več mestih močno spominja na tisto iz njegovega celovečernega prvenca The Witch. Namesto, da bi film z besedami dolgočasno obrazložil težaven odnos med bratoma, to nalogo prepusti podobam, ki igrajo v sedmi umetnosti pomembnejšo vlogo kot dialogi oz. monologi. Z morečim vzdušjem zapuščenih gozdov, odlično igro, hkrati umazanim kot tudi poetičnim realizmom ter brutalnostjo dogajanja uspe Eggers za dobrih deset minut gledalca povleči v svoj svet okrutnega nasilja, hladnih medčloveških odnosov in gotskega vzdušja, vzetega iz romanov ameriškega pisca Cormaca McCarthyja. Mojstrski kratki film bodočega kralja grozljivk.