Niki White (Leo Woodall) je “obsojen” na življenje, ki si ga marsikdo izmed nas ne more predstavljati; nekdanji odlični pianist, sedaj poklicni uglaševalec klavirjev, se spopada s stanjem, imenovanim hiperakuzija, kar pomeni zmanjšano toleranco do zvokov iz okolja, ki so večini ljudi povsem običajni in nemoteči. Toda vsako prekletstvo lahko s seboj prinese tudi nekaj blagoslova; Niki namreč lahko zaradi zaznavanja manjših kovinskih zvokov odpre sef, ne da bi sploh poznal njegove kombinacije. Njegov “talent” zbudi pozornost lokalnega kriminalca, ki ga najame za občasno ropanje domov premožnih ljudi, kar Nikija povleče v svet kriminala, seveda z usodnimi posledicami. Tuner je minimalističen triler, ki se resda ne more pohvaliti z izvirno zgodbo, vendar pa ima na svoji strani skoraj vse ostale elemente, ki film naredijo gledljiv; od odličnih igralskih predstav (poleg Woodalla zasije predvsem veteran Dustin Hoffman, ki pa je žal nekoliko neizkoriščen), briljantno izpeljane montaže, domiselne uporabe zvoka in glasbe kot tehnik pripovedovanja pa vse do brezhibne strukture filma, ki se v skladu s tematiko razvija kot fino uglašen klavir. Odlika filma Tuner je v tem, da noče biti nič več kot kratkočasen in nepretencioizen triler, kar se morda zdi kot nekaj slabega, vendar pa mu ta pristop prinaša več koristi kot pa škode. Kot že rečeno; film ne odkriva tople vode in je dokaj predvidljiva zgodba o naivnežu, ki je nehote vržen v svet kriminala, toda hkrati vključuje dovolj inteligence, duhovitosti in suspenza, da je več kot vreden vsaj enkratnega ogleda.

Da gresta kriminal in ljubezen pogosto z roko ob roki, so dokazale že številne filmske klasike kot sta Bonnie and Clyde in Badlands, saj goreča kemija med ljubimcema, ki jo poganja tudi močan erotični naboj, ob stiku z nasiljem sproži prav poseben adrenalin, ki se ga občinstvo zlepa ne more naveličati. Na podobno noto zaigra tudi južnjaška romantična kriminalka Carolina Caroline, ki se oklepa preverjene formule mladega fanta in dekleta, ki želita ubežati dolgočasnemu življenju v malem zakotnem mestu in uživati v finančnem izobilju do konca svojih dni. Film režiserja in scenarista Adama Carterja Rehmeierja, ki je pred leti postregel z odlično kultno komedijo Dinner in America, pripoveduje zgodbo o Caroline, zdolgočaseni uslužbenki na bencinski črpalki in šarmantnem prevarantu Oliverju, katerih naključno srečanje se zelo hitro razvije v ljubezen, zato dvojica skupaj pobegne in začne roparski pohod po državi, ki je sprva zelo uspešen, vendar pa nepremišljene odločitve in Oliverjevo zatekanje k nasilju kmalu pustijo krvav davek. Carolina Caroline je film, ki se drži nad povprečjem izključno zaradi močnih igralskih predstav Samare Weaving in Kyla Gannerja, ki prepričata z izredno močno kemijo in dobro razvitima likoma, Rehmeirjeva spretna režija in močan scenarij pa poskrbita, da sicer sila predvidljiva in delno formulaična zgodba pride do izraza, še posebej v zadnji tretjini, ki pripelje do zadovoljive čustvene katarze. Za dobro vzdušje poskrbijo tudi sila privlačna “vroča” fotografija, ki dobro zajame atmosfero južnjaških predelov ZDA ter barvit izbor glasbe, kjer prevladujejo sentimentalni country napevi. Zato je res škoda, da Rehmeir ni poskrbel za vsebinsko bolj provokativen in nepredvidljiv izdelek; zgodbe o roparskih ljubimcih že dolgo časa ne predstavljajo nobene novosti in Carolina Caroline s tega vidika žal v ničemer ne izstopa. Navkljub temu gre za uživaški, seksi in nasilen krimič, ki vam bo za kratek čas zlezel pod kožo.