Lorcan Finnegan je eden od tistih filmarjev, ki se poslužuje zanimivega trika; preko navidez preproste zgodbe, ki bi jo lahko strnili v nekaj stavkih, splete mrezo nepredvidljivih zapletov, psihadeličenih tripov in fascinantne čudaškosti, ki ostane z gledalcem še dolgo po nastopu odjavne špice. Že od svojega prvega kratkega filma Foxes naprej je jasno, da resničnost v Finneganovih filmih vedno stoji za zrahljanih temeljih, kar je še dodatno dokazal s svojimi celovečerci kot sta folk grozljivka Without Name in surrealno enigmo Vivarium, nič drugače pa ni z njegovim najnovejšim filmom, psihološkim trilerjem The Surfer. V njem spremljamo neimenovanega antijunaka (Nicholas Cage, ki znova počne tisto, kar zna najbolje; postopoma izgubljati razsodnost), sicer zagretega surferja, ki se s svojim sinom vrne na rodno avstralsko obalo, da bi mu vlil ljubezen do deskanja na morju, vendar pa ju pri tem zaustavi lokalna tolpa odpadniških surferjev na čelu s karizmatičnim vodjo Scallyjem, ki postavi jasno pravilo: “Če tukaj ne živiš, ne surfaš.” The Surfer v svoji prvi polovoci namerno zavaja gledalca z občutkom, da bo priča še eni klišejski zgodbi o konfliktu med urbanim in ruralnim oz. med mestno srajco in lokalnimi posebneži, ki postopoma izbruhne v ekstremno nasilje, vendar kmalu postane jasno, da Finnegan niti približno ne krene v to smer, ki bi bila kakopak najbolj preprosta in predvidljiva. Pričujoči film je mnogo več kot zgodba o moškem na robu živčnega zloma; je vzdušna in napeta odisejada v norost, ki s pomočjo psihadeličnih vložkov, nekonvencionalnimi pripovednimi prijemi ter privlačno vizualno podobo, ki perfektno zajame čarobnost avstralske flore in favne, ustvari nekaj resnično posebnega in nepozabnega. Seveda pa nad vsemi presežki kraljuje znova fenomenalni Cage, ki preseže svoj stereotipni lik popolnega lunatika in liku surferja nameni presenetljivo veliko čustvene globine. The Surfer je namerno naporen film, ki bo nekatere gledalce utrudil s svojo veliko količino psihadelične lunatičnosti, kar pa bo mnogim tudi predstavljal fascinanten izziv. Odločitev pa je seveda na strani občinstva.

Za boljše razumevanje popolne brezciljnosti in obupno pretenciozne mentalne masturbacije psihološkega trilerja Hurry Up Tomorrow se zdi najbolj primerno opisati prvih trideset minut filma. Priljubljeni pop pevec The Weeknd (s pravim imenom Abel Tesfaye), ki igra fiktivno različico samega sebe, se z vajami za glasilke pripravlja na nastop, medtem ko njegova duševno bolna oboževalka Anima (Jenna Ortega) zažge hišo svojih staršev in se odpravi na koncert. Weeknd nastopi, se s svojim managarjem Leejem (Barry Keoghan) odpravi na noč žuriranja, popivanja in jemanja drog, medtem ko se Anima še vedno vozi po mestu in čaka na začetek naslednjega pevčevega koncerta. Vse opisano, kar bi vsak kompetentno narejen film uspel razviti v slabe četrt ure, se v pričujočem mrtvilu vleče skozi serijo dolgih, obupno ponavljajočih in osladno kvaziartističnih prizorov, katerih edini namen je (očitno) to, da hranijo Weekndov orjaški ego in po nepotrebnem raztegujejo dolžino že tako plitke in dolgočasnega filma. V podobno utrujajoči maniri mine tudi preostanek tega zmazka; Hurry Up Tomorrow sicer premore nekaj trenutkov vizualne kreativnosti, pristne surrealne atmosferičnosti in pričakovano dobre pevčeve glasbe, vendar pa je kot celota dolgočasna, emocionalno mrtva in lenobno klišejska izguba gledalčevega časa, ki najverjetneje ne bo prepričala niti najbolj zagrizenih Weekndovih oboževalcev. Zgodba filma je nedodelana in napolnjena z osladnimi dialogi na temo trpljenja, obsedenosti in cene slave, še toliko slabša pa je izbira glavnih igralcev, ki svojim vlogam preprosto nista kos; Weeknd večino časa deluje popolnoma zbegano in prisiljeno emocionalno, medtem ko Ortega s svojo patetično imitacijo trpeče in psihotične oboževalke pri gledalcu prej zbuja posmeh kot pa strah. Hurry Up Tomorrow je še en zgovoren primer filma, kjer tiste pred in za kamero vodi predvsem ego ne pa želja po ustvarjanju.